Za samo
obstajanje je kopica smerokazov, steptanih poti, vodičev in pastirjev,
življenje pa je pot v neznano, in edini kompas, s katerim razpolagaš, so etične
opredelitve.
Resnica
je kruta zadeva, terja predanost, zvestobo, vztrajanje, nepopustljivost,
odrekanje, izpostavljanje… za nagrado pa te rada udari po glavi.
Imel
sem rad, silovito rad, a kar sem imel rad, se je stopilo v dlani, kot snežinka,
ko je odvrglo maske, in se v povsem drugačnih podobah pokazalo.
Absurd
ugotavljanja je v tem, da – ko se naučiš ugotoviti, ti postane žal, ker si se
podal ugotavljati.
Krepko
težje kot izgraditi življenje, je ohraniti ga življenja vrednega. Med silnimi »dobrimi«,
ki »dobro« ugotavljajo z želodci.
Opico
lahno naučiš govoriti, ne moreš pa je naučiti, da bi (iz)govorjeno tudi
razumela. In, še huje – ko po-opičje postane »resnica«, celo »znanost«, ugotoviš,
da se je Narava s človekom samo poigrala.
Na
podeželje sem »ubežal«, ker je v njem krepko manj prosto živečih živali, kot v
mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar