Najljubša igrača in neizpolnjena želja…

Danes jo je v kuhinji čakala še tretja, in za letos poslednja vrečka z novoletnimi darili. Kakopak, sladkarije, poleg njih pa neka sestavljanka in – trobenta…

 

Velikokrat mi je, prejšnji mesec, povedala, da si želi trobente, danes je poskočila od veselja, ko jo je zagledala. In kamorkoli se poda, jo nosi s seboj, ob njej pa tudi piščal in pištolo. S frulo in pištolo sva se sinoči tudi na spanje podala, pa je trajalo, več kot uro in pol, preden je zaspala…

 

Včeraj mi je povedala, da je pištola njena najljubša igrača. Nekako tako se tudi izkazuje, kajti »neštetokrat« jo moram »repetirati«, da potem naboji frčijo naokoli. In čeprav je komplet nekoliko okrnjen, njegovo delovanje ni nič manjše. Da, namesto osmih imava, trenutno, na razpolago le sedem nabojev, kajti osmi… ne, nisva ga izgubila, midva že ne, le – nagajivec je nekam odfrčal, in se tako dobro skril, da ga, kljub prizadevnemu iskanju, še nisva našla. A ga bova, enkrat že, če ne prej, potem takrat, ko bom pospravljal…

 

Zdaj imava za cel orkester glasbil. Ustna harmonika, frula, trobenta, kitara, ksilofon, boben, klavir se, izmenoma, oglašajo tekom celega dneva, in najpogosteje, kakopak, najbolj sveži, obe pihali, pravzaprav trobili. Pa ušesom, mojim, ne umanjka »prijetne glasbe«, vendar – dokler dete uživa…

 

Obstaja pa želja, nekajkrat izkazana v teh dneh, ki je dedek-mraz ne zmore izpolniti – kar nekajkrat se je postavila predme in dvignila roki, češ dvigni me, a je, kljub želji, moji, da bi jo, kljub bolečini, ki se mi »nekje znotraj« porodi, ne upam, se bojim, da bi se kila obnovila. In skušava to željo, ki nekoč ni potrebovala niti trenutka čakati na izpolnitev, v bistvu je bilo dvigovanje v moje naročje neka najpreprostejša samoumevnost, nadomestiti – sedem, iztegnem nogi, da ji je lažje sesti nanji, potem pa jo z nogama dvignem, da se mi znajde v naročju. In deluje ta način, dospe do zadovoljstva. Pravzaprav dospeva oba, kajti ni lepšega, kot takrat, ko se stisneva…

To sicer, v poslednjih dneh še pogosteje, kot običajno, počneva – moram jo dati v »zapor«, v tesen objem, potem pa jo moram »amat«, in medtem, ko jo »amam«, da jo moja brada, v družbi prstov, kakopak, vsepovsod žgečka, se krohota kot navita, pa samo takrat, ko mora do-sape-priti, zaslišim njen predam-se, ki pa le za kratek čas obvelja, sta takoj spet »zapor« in »amanje« na vrsti…

 

Upam, da od jutri dalje ne bo nekega razočaranja, ker ne bo novih vrečk, in upam tudi, da se ta vražja zadevščina s kilo umiri, če prej ne, potem v letu, in da bom potem znova smel »slišati« iztegnjeni roki, in jo dvigovati. Dokler ne postane prevelika za to, seveda, dokler si bo sploh še želela občutiti (tudi) tovrstna izkazovanja nekega starca, ki se je za njenega očeta pojavil.