Še nekaj ur…

Da, še nekaj ur in uspelo mi bo zaključiti drug krog izbiranja sestavkov. Priznam, da se silim v delo, kajti razočaranje ob spoznanem je krepko večje od nekega upanja, s katerim sem, pred petnajstimi leti, zastavljal festival. Misleč, zgrešeno, da je v Deželi več otrok, in manj nekega sfotokopiranega materiala, neke povsem običajne, omembe malodane nevredne praznine. Alpe, da, verjetno so one krive, senco mečejo v doline, da soncu ne uspe dospeti, tja, notri, do hladu, da bi ga ogrelo…

 

V vseh štirinajstih letih… ne vem, če je bilo, med stotinami mladih zapisovalk in zapisovalcev, pet takšnih, iz starejše skupine, za katere je moč upati, da bodo, v kolikor bodo nadaljevali s svojim početjem, uspeli tudi zares dospeti v svet poezije. Grozovito, še toliko bolj, ko poslušam neka blebetanja o občih čustvovanjih, ter predvsem o njih silni »ljubezni«, grozovito, kajti – prav poezija je tisto področje, na katerem se čustvovanja izkazujejo, celo morajo se, kakopak, kadar sploh obstajajo, tudi lastnega obstajanja vredna! Pomnim…

 

Ko sem prisostvoval, kot eden izmed odraslih, in nastopajočih pesnikov, na festivalih v Bosni in v Srbiji… bentiš, na vsaki prireditvi sem vsaj tri otroke, osnovnošolske, spoznal, pred čigar izdelki bi se lahko, brez slehernega dvoma, absolutna večina odraslih piscev, bojda pesnikov – skrila! Dobesedno skrila, s svojo, morda celo umetelno obrtjo, tudi nagrajevano, žal pa povsem prazno, če smem tudi hlad k praznini šteti! In… odrasel, prek petdeset sem jih štel, sem znal tudi zajokati, ob izpovedovanjih, pesniških, teh posameznih otrok, zajokati od radosti, od ganjenosti, navdušenja. Kaj bi dal, da bi na enega samega tudi tu naletel!

 

Jutri grem po Malo, pa bo Rima raja teden dni, celo kak dan več, počivala. Pravzaprav bova počivala oba, ona od mene, jaz od nje, in moj počitek bo bolj delavne narave, saj ne dvomim v to, da me bo moj Sonko dodobra vpregel v svoja hotenja. A bom vsaj pozabil na muke, ki me mučijo med branjem…

Pravzaprav nič čudnega… danes sem bil v dolini, po opravkih, tudi v nabavi, in – ko sem čakal, da pridem na vrsto pri blagajničarki, in ko sem gledal, katere revije in časopise kupujejo, bentiš, ne vem, a ničesar drugega kot neke lejdi, slovenske novice, trič trač spakedrala… nisem ugledal! In me je že zamikalo, da bi neko žensko povprašal čemu, kako sploh lahko nekaj takšnega bere, a sem se vzdržal, itak poznam odgovor…

Se pa nisem zadržal v drugi trgovini… ženska je, s traku pri blagajni, lepo naložila robo v voziček, nato pa, ne da bi poravnala račun, z »na svidenje« odkorakala proti vratom, da jo je blagajničarka, dokaj glasno, na potrebo po plačilu opozorila. »Joj, kje imam glavo,« je bilo slišati v odgovor, in takrat sem bleknil, da zagotovo ne tam, kjer bi jo morala imeti, ter pridodal, naj je nikar ne išče, ker je vprašanje, če je iskanja vredna… in prislužil sem si grd pogled, a sem ga zdržal.

 

Res, priznam, sila nerodno, celo grdo od mene, da bleknem tisto, kar mi v misli pade. To ni pravilno, bojda, zlasti o nevzgojenosti govori, ugotavljajo, kajti – pravilno in vzgojeno se je nasmihati, prikimavati, ter šele kasneje, za hrbtom, kakopak, svoje povedati, in povsem drugačno od nasmihanja. Že male v to učijo. Pač, jabolko ne gre od jablane, sprenevedanje, da ne rečem hinavščina, neiskrenost, je pa tako in tako nekaj povsem običajnega, »normalnega«… v svetu (s človekovega vidika) nenormalnih!

 

Včeraj popoldne sem doživljal trenutke neke negotovosti, v kateri, na kratko, nisem vedel kam bi prej. Namreč prijatelj, tisti pesnik, kateremu sem zbirko za otroke prevedel (mimogrede, knjiga je januarja tudi izšla, sedaj išče določeno število njenih izvodov pot do mene), me je obvestil, povsem nepričakovano, prek spleta, da se je nek njegov prijatelj z mojimi izvodi podal na pot v Zagreb, da bo vsak hip tam, če že ni, pa da svojega prijatelja, mojega Oliverja, obvestim, o tem, da naj se poveže s prinašalcem, pa da se domenita kdaj in kje mu bo paket izročil. In kasneje, v že večernih urah, sem izvedel »Uroš, sve je u redu, knjige su kod mene, u mom autu…« Tako da – ob prvem prihodu, sem, mi jih bo pripeljal. Da še enega svojih »otročičev« v roke vzamem…

 

Veselim se te knjige. Pa ne radi sebe, pač pa zato, ker sem z njo prijatelju uslugo naredil, mu pomagal, tudi do radosti dospeti, kot sem to tudi nekim drugim doslej počel. Moje veselje, na tovrstni podlagi obstajajoče, se je že nekoliko razvodenelo, kajti… niti tega ne vem, koliko je knjig, ki so z mojim imenom povezane, bodisi povsem avtorske, bodisi v podobah prevodov, izborov, antologij, še manj vem koliko mojih besedil je objavljenih, pa čeprav sem objave zapisoval, a sem jih beležil v podobah sklopov, več besedil pod eno in isto zabeležbo, obenem pa se najdejo tudi takšni, ki niti povprašajo ne, pač pa, preprosto, sežejo po tujem, tudi po mojem, in uporabijo. In v takšnih primerih za objavo povsem slučajno zveš, če sploh. Tako da… ja, veselim se je, že sedaj, na samem svojem začetku, prek vsaj treh državnih meja sega. Zanimivo…

 

Ko sem hodil po Srbiji… tudi po razpadu Juge so tam ostale neke ustanove, poimenovane po »slovenskih« denimo pesnikih, pisateljih… nedavno sem zvedel, da v Zagrebu obstaja vrtec Oton Župančič… zanimivo bi bilo vedeti, o tem, koliko je v Deželi, po istem načelu, poimenovanj po nekih iz nekdanje skupne države! Pravzaprav niti skupna ni bila, nikoli, vsaj zares ne, Alpe se raje na Zahod klanjajo…

 

K vragu, kam sem zabredel, od izbiranja sestavkov pa vse do neke nizkotnosti in hlapčevanja! Bo bolje, če, zaenkrat vsaj, prekinem, in grem še tistih nekaj ur oddelat, kmalu bo večer, in do nadaljnjega poslednja priložnost, da kak film pogledam…