Nihče me ni silil…

… v to, da mi je bilo delo vedno pomembnejše od plačila;

… v to, da sem si znal, poleg svojega, tudi tuje delo naložiti, zgolj zato, da je bilo opravljeno;

… v to, da se nikoli nisem za lastno plačo potegoval, in da sem si jo celo znižal, ker se mi je tako etično zdelo;

… v to, da sem se vselej za tisti prav prizadeval, pa si s tem nemalo spotikanj prislužil;

… v to, da sem se, naveličan »poštenosti«, podal samozaposliti se v kulturi;

… v to, da sem odklanjal, vedno in dosledno, neke zveze-in-poznanstva;

… v to, da me priložnost ni za tatu naredila, da me položaj ni pokvaril…

 

… edino, v kar so me silili, nenehno, a me ne tudi prisilili, je bilo to, da bi njim podoben postal, da bi ravnal tako, kot so ravnali oni, pa da jim ne bi več početij kvaril.

 

Za vsemi svojimi odločitvami stojim, sam, in bi jih ponavljal, ko bi tako naneslo. Čeprav danes vem, še preveč dobro, v kakšnem okolju živim, in vem, da bi mi drugačnemu materialno krepko bolje zneslo. Ko bi bil tako »pošten«, »priden« in »dober«, kot so oni. Vendar – raje nisem, kajti prav zaradi tega me tudi danes nihče ne more prisiliti v to, da bi zoper lastna načela ravnal, in prav zaradi tega smem, brez nekega samo-očitanja, govoriti to, in tako, kar in kakor govorim! Prav zaradi tega smem biti to, kar sem se vse življenje trudil biti, pa čeprav premnogim v napoto.