Iz razmišljanj ujete…

Žabja mlaka… ne smrdi zaradi »glavnih« žab, pač pa zaradi žab nasploh. Ki bi vse hotele biti »glavne«, da bi svet-popravile, in bi mlaka pod njihovo upravo… še naprej po žabje smrdela.

 

Ko bi bili zares dobri, uvidevni, pošteni… vsaj malček toliko, kolikor so prepričani, da so… bi svetu dobrota, uvidevnost, poštenost kraljevale!

 

Ni okolje krivo, da žaba po žabje reglja… da se nepoštenost z nepoštenostjo izkazuje… pač pa je okolje odsev tistih, ki ga pretežno sestavljajo.

 

Uboga »poštenost«, ki zmore biti »poštena« takrat, kadar do priložnosti, da bi se v lastni resničnosti razkrila, ne dospe.

 

Vse, kar zmore rasti, vse, kar tudi zraste, da nad povprečje dospeva, obstaja nekje med nebom in zemljo. Na nebo ne zmore, ker mu ni v zraku lebdeti, na zemlji ne zmore, ker mu ni v blatu toniti.

 

Preteklosti ne morem popravljati, v krojenju bodočnosti pa smisla ne vidim, ker ga je preteklost potolkla.

 

Biti zgolj eden-izmed-neštetih, je beda, biti drugačen, je trpljenje, vendar – vsaj veš, da si.

 

Ko ugotoviš, da vse tisto, kar ti je vredno, obstaja v takšnih redkostih, da srečanje z istim skorajda na pravljico spominja, takrat ugotoviš tudi to, da bi moral že davno na pravljice pozabiti.

 

Žival nima možnosti za biti-človek, medtem ko človek ima možnost za biti-žival, le da tega sebi nikoli ne bi ne dopustil, ne odpustil.