O dobrem in slabem…

Dobrota se zmore samo v odnosu do dobrega ohranjati in krepiti, ko v medsebojnem učinkovanju hkrati daje in prejema. Če pa je na eni strani sebičnost, potem le-ta samo jemlje, kajti tudi tisto, kar na videz daje, ni dajanje, pač pa običajno, preračunljivo trgovanje, usmerjeno v zagotavljanje lastnih interesov.

Ne gresta skupaj uvidevnost in sebičnost, dobrota in pokvarjenost!

 

Dobrota ne sprašuje kaj-bom-jaz-imel-od-tega, njena osnovna želja je da(ja)ti, pri čemer v povračilo pričakuje predvsem zadovoljstvo prejemnika, vendar…

Kadar tudi prejemnik izključno lastnemu zadovoljstvu streže, takrat dobrota omaga, ob ugotovitvi, da je izkoriščana, ob ugotovitvi, da je prejemnik ni vreden.

 

Samo butec zmore dajati zato, da v zameno prejema laž, zasmehovanje, pljunke na lastnem obrazu. Za nevredno je namreč vrednega škoda!

 

Ko spoznaš, da ni napačno biti-dober, pač pa je napačno biti-dober-povprek, takrat ti dobrota obsedi na veji, hrepeneča po tem, da uzre neko redkost, h kateri bi želela poleteti.

 

Blagor svinjam, samo da imajo zase, pa so v raju.

 

Prava »dobrota«, obča, ni kaj, kateri je živeti-lepo, čeprav v soseščini crkavajo.