Dobrota
se zmore samo v odnosu do dobrega ohranjati in krepiti, ko v medsebojnem
učinkovanju hkrati daje in prejema. Če pa je na eni strani sebičnost, potem
le-ta samo jemlje, kajti tudi tisto, kar na videz daje, ni dajanje, pač pa
običajno, preračunljivo trgovanje, usmerjeno v zagotavljanje lastnih interesov.
Ne
gresta skupaj uvidevnost in sebičnost, dobrota in pokvarjenost!
Dobrota
ne sprašuje kaj-bom-jaz-imel-od-tega, njena osnovna želja je da(ja)ti, pri
čemer v povračilo pričakuje predvsem zadovoljstvo prejemnika, vendar…
Kadar
tudi prejemnik izključno lastnemu zadovoljstvu streže, takrat dobrota omaga, ob
ugotovitvi, da je izkoriščana, ob ugotovitvi, da je prejemnik ni vreden.
Samo
butec zmore dajati zato, da v zameno prejema laž, zasmehovanje, pljunke na
lastnem obrazu. Za nevredno je namreč vrednega škoda!
Ko
spoznaš, da ni napačno biti-dober, pač pa je napačno biti-dober-povprek, takrat
ti dobrota obsedi na veji, hrepeneča po tem, da uzre neko redkost, h kateri bi
želela poleteti.
Blagor
svinjam, samo da imajo zase, pa so v raju.
Prava »dobrota«,
obča, ni kaj, kateri je živeti-lepo, čeprav v soseščini crkavajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar