Ni
vzeti, le dati,
za hip
ne zastati,
in v
morje nebeško toniti,
ni
zate, ni zame,
kar v
dvoje verjame,
le v
dvoje to eno zna biti!
Ni
sreče, ni raja,
ki grenko
poraja
zato,
da je tebi živeti,
kjer
solza se tuja
rad' tebe
prebuja,
tam
Lepo še v drobcu ne sveti!
In –
tam, kjer po-moje
kot »naše«
se poje,
ni
sence o tistem ljubiti,
srce,
ko razdaja,
vesolje
oplaja,
ozvezdij
pa ni v lastni riti!
Je tebi
le vzeti,
lepo se
imeti,
krog
tebe vse se vrti,
tvoj
gobec prekleti
hiti
rad-imeti,
a v
tebi ljubezni nič ni!
Sebičnost,
kjer vlada,
je dno
od prepada,
zgolj
tema, praznina, in hlad,
zares
kar ti šteje,
zares
kar te greje,
ko sebe
imeti smeš rad!
Ni
vzeti, le dati,
da drugemu
tkati
podajaš
se zvezdno poljé…
A ti…
kot žival,
kar tebi
je prav,
tako,
zgolj tako biti sme!
Ni komentarjev:
Objavite komentar