Prebral,
da »je hudo takrat, kadar dober človek, zaradi izkušenj, dospe do tega, da
preneha verjeti v dobroto.«
Hvalevredno,
skorajda, da zapisovalec takšne ugotovitve opazi, da se s tem dobrim-človekom »nekaj«
pripeti, le… ko bi še vedel KAJ se dejansko pripeti, bi ga, bolj ali manj
gladko, med te dobre-ljudi uvrstil…
NE, NI
res, da preneha verjeti v dobroto, kajti ko bi, bi nehal tudi vase, v lastno
pravilnost verjeti, pač pa »zgolj« do tega dospe, da ugotovi, da so – redki dobrote
vredni! V tem pa je gromozanska razlika.
Posledično
se mu, kakopak, obče trditve o obči-dobroti dovolj na glavo postavijo, da v
tistih, ki tako trdijo, ne zmore drugega videti kot – neumnost!
Ni komentarjev:
Objavite komentar