Čuvam
kovanec, brodarju bom plačal,
prek tiste
reke, ki dneva ne vidi,
niti za
hip ne bom se obračal,
da se
pogledu dodatno ne spridi…
Pot v
tišini, v miru naj mine,
le pesem
vodovja, v skale ujeta,
da
odložil bom, do konca, spomine,
z njimi
konča naj se misel prekleta…
Ko me
pričaka ščene troglavo,
naj v
razdejanje me nič ne ostane,
da mu
ne bom v preveliko zabavo,
ko nad
kosti pobeljene plane…
In ko
do konca v prah jih pospravi,
naj še do
pekla pot mi pokaže,
hudič
mi že dolgo prijatelj je pravi,
redek
primer, ki nikdar se ne laže…
Čuvam
kovanec, brodarju za delo,
pa da
dospel skozi pekla bom vrata,
tam
bojda vse se čistejše bo smelo,
tam,
pri hudiču, je laž zgolj potrata…
Tam ni
odpustkov, hinavščine gnile,
prava zgolj
lica, brez mask, brez prevare,
pa v
spokoj bodo mi ugasnile
rane,
ki so jih prižgale utvare…
Ni komentarjev:
Objavite komentar