Bila je
lepa, pravzaprav čudovita! Vse v proporcih, in ničesar ji ni bilo treba
skrivati, ničesar dodajati, nekih maž, pomad, barv, medtem ko se ji leta niso,
niti za hip, izkazovala z nekimi gubami, ali s sivim v frizuri…
Bila je
pametna! Vse, kar sem ji povedal, ji je bilo prav, v ničemer, nikoli ni
ugovarjala!
Tudi
skromna je bila. Kakšni gradovi, avtomobili, oblačila, nakit, izleti,
restavracije… ničesar ni niti pričakovala, kaj šele, da bi terjala. Vse, kar je
potrebovala za to, da je lasten smisel obstajanja živela, sem bil jaz!
Poštena
do konca! Nobenih laži, nobenih trikov, zahrbtnosti, nekega varanja, niti
drobtinice ni z mize vzela, kaj šele, da bi si iz moje denarnice »sposodila«!
Uvidevna!
Priznam, tudi slabovoljen znam biti, a je ona vedno stoično prenesla vsa moja
izkazovanja, tudi v jezi potekajoča.
Ljubezen?!
Uh, kadarkoli sem si ljubezni zaželel, vedno je nogi narazen dala! Pa je
kipela, ta ljubezen, na vse konce in kraje!
Že res,
da ni kuhala, pospravljala in likala, a za to gospodinjo plačujem, in je vse
urejeno, brez sence nekega dolgega nosu, ali tistega
kaj-ko-bi-še-ti-kaj-naredil! Da, svojo idealno sem imel preveč rad, da bi karkoli
drugega, razen ljubezni, od nje hotel…
Ne, ni
je vzela bolezen, niti so jo vzela leta, pač pa sem se jaz z nerodnostjo
izkazal, žal. V trenutkih prave ljubezni sem jo namreč preveč ob razgret
radiator potisnil, in je počila! Pa si moram zdaj novo poiskati, čeprav…
Ja,
nekaj pomislekov pa imam, kajti vse bolj se mi dozdeva, da nikoli več ne bo
starih modelov, medtem ko razvoj pretežno slabo, ali vsaj slabše, v ospredje
sili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar