O BUTASTI obči »vzgoji«…

Odsotnost razuma je ne-umnost, in – ko si kot ne-umen rojen, takrat se vse svoje obstajanje, in na vseh področjih, kot tak tudi izkazuješ. Tudi na področju vzgoje, v občem primeru »vzgoje«…

Le nekaj primerov pravilnosti zapisane trditve izkažem, v nadaljevanju.

 

Ena od temeljnih »resnic« občih, že od malega v njihovi »vzgoji« izkazovana (celo pri »strokovnjakih« v podobah »strokovnosti« obstoječa) je ta, da – če želiš čim bolj nemoteno, čim lažje živeti, potem se MORAŠ PRILAGODITI VEČINI, potem moraš misliti, posledično tudi ravnati, tako, kot misli in ravna večina!

Kdor to večino pozna, ker ni njen sestavni del, in jo zmore od-zunaj ugotavljati (po principu gozd-moraš-tudi-od-zunaj-videti-ne-le-sredi-njega-stoječ-da-bi-o-njem-vedel!), ta ve:

-          da so mentalne zmožnosti te večine sila skromne, da so, posledično, njena mišljenja, njena čustvovanja, njena ravnanja v najboljšem primeru dvomljive »vrednosti«, praviloma pa, napačna, nesprejemljiva!

-          da je ta večina popolnoma netvorna, obenem pa je, v svoji sebičnosti, dobesedno grožnja slehernemu sobivanju, od družinskega, do sobivanja na ravni planeta!

-          da se ta večina, v vseh časih, še nikoli sama od sebe ni izkazala kot nek gonilec napredka, pač pa povsem nasprotno, da se je napredek marsikdaj moral bojevati, za svojo pravico obstajanja, s to večino!

Potemtakem – če je ta večina nekaj (in tudi je!), česar si niti slučajno NE smeš izbrati v podobah nekega vzora, nekega merila pravilnega, dobrega, dopustnega… če ta večina NI zmožna izboljševati sveta, pač pa ga zmore samo uničevati… potem je »vzgajati« v bodi-večini-enak-in-s-tem-tudi-sprejemljiv popolnoma NAPAČNO! KO bi vsi bili večini enaki, in sprejemljivi, zagotavljam, nobenega Nikole ne bi bilo, da bi karkoli spreminjal! Obenem pa…

Obenem, vsi ti »pametni«, ne-umneži, kakopak, »vedo«, da je slehernik nekaj-posebnega (v nagonskem svetu je biti nekaj-posebnega odvisno od zunanjega izgleda, od imetja in nekih drugih zadev, ki niti slučajno NE pričajo o VSEBINSKI drugačnosti!)… sila pogosto je slišati pozive ne-bodi-kot-drugi (potemtakem bi bilo moč sklepati, da je z biti-drugim-enak nekaj narobe!)… pa me zanima, zgolj to, KJE JE LOGIKA, pri tem, da po eni strani »vzgajaš« enakega-med-enakimi, po drugi strani pa (povsem zaman, a kljub temu) pričakuješ, da bo ta enak-med-enakimi od enakih drugačen?!

 

Uči se od starejših, spoštuj starejše, spoštuj avtoritete, spoštuj vse…

Mejduš, takšni »vzgojni« nasveti se utegnejo celo kot pravilni izkazati, v svetu živali, kakopak, kajti – nekako logično je, da dlje kot obstajaš, več nekih spremenljivk spoznaš, več o svetu veš, potemtakem NAJ bi tudi znal bolje živeti, pa je pri uradno prepoznanih živalih dejansko tako, da tiste najstarejše o marsičem odločajo (denimo, slonja skupina bo sledila najstarejši slonici), vendar – obstajajo neke »malenkostne« razlike, med živalskim in človeškim svetom, živali, na primer, živijo v hierarhiji, dvonoštvo pa se z neko »demokracijo« igra; živali se ne obremenjujejo s tistim jutri, dvonoštvo pa sili oblikovati ga; živali se ne obremenjujejo z nekimi premoženjskimi stanji, z nekimi prepričanji, posvetnimi ali onostranskimi… pa zmorejo izkušnje, pri iskanju hrane, vode in zavetja, obenem predstavljati tudi neko znanje, neko upoštevanja vredno védnost, dočim je pri dvonoštvu tako, da – iz teleta, kljub času, kljub izkušnjam, kljub učenjem… ne zmore drugega nastati, kot odraslo govedo! Z drugimi besedami: lepo bi bilo, ko bi biti-starejši pomenilo tudi biti-poučevanja-vreden!

O spoštovanju pa sem že itak dovolj pisal, pa zgolj na kratko obnovim:

-          obči »spoštovati« je daleč od dejanskega spoštovanja in se bolj kaže v podobi upoštevati-da-nekaj-obstaja (pa še to upoštevanje je na trhlih nogah, in se zlahka izkaže, v trenutkih dejanske ali domnevane ogroženosti, kot ne-upoštevanje);

-          spoštovanje je MORALNA kategorija, obenem vrsta čustvovanja, obenem odnos, katerega si zasluži izključno tisti, ki ga je, zavoljo svojih izkazovanj, vreden, in ki zmore spoštovati neke vrednote, posledično tudi posameznike, ki skladno s temi vrednotami obstajajo! Potemtakem…

NE, uči se samo od tistih, od katerih se dejansko zmoreš nečesa pozitivnega naučiti, in – NE, spoštuj samo tiste, ki so (v okvirih ETIČNEGA!) posnemanja vredni!

 

Za konec pustim neko, povsem posvetno »vzgojno« prepričanje, ki je malodane samoumevnost, v svetu, v katerem na roza in modra oblačilca že od malega delijo, prepričanje, da - za fanta (kasneje tudi za moškega) niso primerne solze…

Sila »lepo« je, kadar je zanemarljiv delček celote »pametnejši« od te celote, konkretno od Narave, sila »lepo«. Narava se namreč, v odnosu do obče »pameti«, kot nekaj sila butastega kaže, kajti tudi moškemu spolu je dala solzevode, in solze v njih. Groza, zares! Obenem je taista Narava tako zapletla vse skupaj, da je ustvarila POTREBO po izkazovanju čustev, in da je, na drugi strani, izmislila KAZEN za nasprotna ravnanja, konkretno za ne-izpovedovanje čustvovanj, za tlačenje-čustvovanj-v-sebe. In ta kazen se zmore, poleg ostalih neprijetnih psihičnih stanj, izkazovati, enkrat že do tega pride, v podobah čustvene OTOPELOSTI, nedovzetnosti za izkazovanja okolja, in ta nedovzetnost je samo dodatna voda-na-mlin že itak prevladujoči sebičnosti, in njeni ne-uvidevnosti!

Res je, v Naravi ni priporočljivo, da neka žival izkazuje svojo ranljivost, negotovost, celo strah (čeprav, slej ko prej, do tega dospe!), a živali, menda, živijo v okviru tistega boja-za-obstanek, v okviru najprej-zase-poskrbi, medtem ko dvonoštvo, MENDA, živi v skupnostih, na krilih dobrote, spoštovanja, ljubezni… ali pa tudi ne, le kdo bi to vedel.

Pa, potemtakem, z izkazom ranljivosti ne bi smelo biti prav nič narobe, še več, tudi o izkazovanju neke iskrenosti, poštenosti bi pričal (op. p. poglej v slovar tujk, iskrenost najdeš pod »i«, poštenost pa pod »p«), čeprav…

Tudi »zibel« in »varuhinja« ter ne-vem-kaj-še »naše civilizacije«, Cerkev presvetla (s premalo luči osvetljena!), je v svojem »svetem nauku« znala z neprimernostjo-moških-solza (in še česa drugega) »vzgajati« tisto, kar nikdar ne more biti drugače »vzgojeno«, kot je, na primer, v živalskem svetu, v katerem otroci postanejo novi-ata ali nova-mati. V bistvu pa eno in isto, v nedogled trajajoče.