Mislim, torej sem…

Da, ko ne bi mislil, da sem, me tudi bilo ne bi. Kot me, dejansko, tudi ni, vsaj sred neskončnega živalstva…

 

V bistvu sem samo še redkim, ki so mi, vsaj od daleč, podobni. Pa vsaj približno vemo, o čem se pogovarjamo, in vsaj približno vemo o vseh ostalih, o večini…

 

Sem se že spraševal kako bi bilo, ko bi prenehal misliti, da sem. V celoti. Kajti o tem, da me ni v občestvu, o tem sem že zaključil, koliko pa me je, če sploh, pri tistih redkih, o tem pa se še nisem dokončno odločil. Nisem neka voda, da bi bilo brez nje nemogoče preživeti, čeprav sem že izkazal, da zmorem, za razliko od vode, obuditi (v) življenje. Še danes se sprašujem o smiselnosti tega…

 

Nekateri mi zatrjujejo, da bom obstal še nekaj časa po tem, ko bom prenehal obstajati. Ne vem, me želijo s tem tolažiti, ali pa mi zgolj o meni pripovedovati, v obeh primerih jim trud ne uspeva. Mrtev tolažbe zagotovo ne bom potreboval, obenem pa svoja prizadevanja in dela krepko bolje poznam od kogarkoli drugega…

 

V bistvu je dovolj že to, da se skušam prepričati kako mi moje misli zagotavljajo obstanek, in da zmorem z njimi celo koristiti. Obstajanja si sicer nikoli nisem želel, vselej sem k življenju stremel, da pa bi koristil tistemu, kar bo tako in tako čas pogoltnil, v rokah bebave nagonskosti še toliko prej, ne, tudi to se mi pretirano smiselno ne zdi…

 

Mislim, torej sem. Da, sem, kaznovan, prav radi tega, ker mislim, kakor mislim, radi tistega kar tudi domislim. Je vrag z resnico v dan, tam, kjer ni želena, ker je neresnice lepše slišati… obenem pa do resnice zmožni niso!