Pravzaprav
je opredeljevanje vsega sila relativna zadeva, pa se nekomu drobec utegne
drugemu kot gora izkazati, a, kakorkoli že…
Meni je
danes uspel »podvig«, toliko bolj pomemben, zame, ker sem se ga kar z
negotovostjo lotil. S precejšnjo negotovostjo. Še vedno imam namreč omejitev
dvigovanja, po operaciji, še vedno pomnim, da je reševanje ponovljene kile
krepko nadležnejša zadeva, kot je tista, s katero se ob prvi operaciji soočiš,
pa…
Limonovec.
Še pred operacijo sem ga, zaradi prihajajoče zime, takrat, nesel na varno, v
nadstropje, v verando, danes pa sem ga pospremil v obratni smeri, na dvorišče,
da mu bo, v prihodnje, vetrič liste gladil, jih dežinka spirala, in ga sonce
milovalo.
Nisem
se ga upal, še za hipec ne, dvigovati, njegova teža presega mojo omejitev, pa
sem ga vlačil, za seboj, tudi prek stopnic, in telovadil z njim, upajoč, da ga
ne zanese in se ne prevrne. Da, pravijo, da je sreča-na-strani-pogumnih, jaz
prej mislim, da so na isti strani, s srečo – neumni! In očitno sem dovolj
takšen, da mi je uspelo!
Zdaj
dehti, medtem ko ga žarki božajo. Dodobra sem ga zalil, in ga napotil, da se,
znova, v živetje odpravi. Prek zime je namreč vidno oslabel, pa se mora tudi v
listje popraviti, obenem pa – je vrag, kadar takšna rastlina deli prostor s
cuckoma, ki se ne znata uvidevno do nje izkazovati, pa je bilo, zaradi pasjih »mimohodov«
in nekih nameščanj-pred-spanjem, precej limon z vej sklatenih, krepko prej, kot
bi bilo potrebno. Nekatere, bolj redke, so sicer toliko pred svojo zrelost
dospele, da je bilo moč, iz njih, Mali narediti limonado, večinoma pa so šle
dobesedno v nič. V razkrajanje, da zemljici pridodajo nekaj malega…
V tem
tednu, če ne pozabim, nameravam kupiti tri sadike jagod. Lani sem dve, a se je
ena, iz meni neznanih razlogov, osušila. Pa sem jo popolnoma enako obravnaval,
enako zalival in gnojil, kot tisto, ki je obstala, in se začela gostiti, se
košatiti. Mala ima namreč rada jagode, obenem pa sem sklenil, da paradižnika
letos ne bom sadil. Večina plodov, dozorelih na lanski rastlini, je namreč, še
vedno, v zamrzovalni skrinji, tako da – škoda bi bilo, da lonci, cvetlični, s
katerimi razpolagava, neizkoriščeni o(b)stajajo, medtem ko zmorejo jagode tako
krasiti, kakor tudi sladkati, neko dete, na primer…
Obljubil
sem ji, da bova skupaj sadila, pa bova to naredila takrat, ko bo spet doma.
Marsikdaj namreč ne vem, kako bi shajal brez njene strokovne pomoči…
Čutim,
po tem svojem podvigu nekoliko bolj, kot sicer, operirano mesto, a ni sile,
vsaj očem nikakršne spremembe ni zaznati. Armatura uspešno drži. Vrag vedi,
kakšno imam tudi sicer nameščeno, da me še vedno ni zlomilo, da sem se, po
vsakem padcu, uspel nekako pobrati, in črepinje zlepiti v vedno bolj nezanimivo
neko obstajanje. S tistim nedokončanim »čemu sploh«?!
»Nikar
ne misli, da te kličem zaradi praznika. Vem, da nikoli nisi obeleževal takšnih
stvari, in da jih tudi danes ne…« je, na samem začetku pogovora, zastavil
prijatelj, tisti, s katerim sem se par dni nazaj pogovarjal o njegovem ponovnem
kajenju pipe. Bentiš, pa ta načelnost! Popolna zgrešenost, »odlika« povsem
nevrednih bitij! Vredni so ja amebasti, zdrizasti, pripravljeni, in zmožni, iz
sleherne situacije lastne riti na čim bolj varno spraviti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar