Zastavljeno po načrtih…

Danes grem po Sonka, pa jutro temu ustrezno poteka…

 

Po tednu dni sem spet zakuril v obeh kuriščih, in sedaj čakam, da žerjavica nastane, pa da ponovno polena naložim ter »pridušim« peč in štedilnik, da bo počasi gorelo, in da gorenje zdrži do povratka. Že itak se nenehno z nekimi prehladi daje, pa ne sme biti hladno, ko prispe…

 

Naredil sem tudi maso za palačinke, zdaj počiva v hladilniku. Če bo lačna, ob prihodu, bo relativno hitro za jesti. Sicer tvegam s tem, kajti običajno pripravljava palačinke takrat, ko je tu, da mi pomaga maso narediti, a upam, da ne bo slabe volje, ker sem danes preskočil njeno pomoč…

 

Sadike čakajo nanjo, lepo razvrščene v lončkih, ki bodo njihova domovanja postala. Bova videla, glede vremena, ali jih bova sadila danes ali, morda, jutri. Večja verjetnost je, ko na njeno tovrstno vnemo pomislim, da jim nadaljnje čakanje ne bo usojeno. Kljub temu, da ima, po enotedenski odsotnosti, veliko za nadoknaditi…

 

Znova bom, za teden dni, postal Lila, mala Lila. Drugače ne gre, ko ona razporeja vloge, pa sebe za tato razglasi. In me popravi, če rečem, da je mali-tata, ne, ona je veliki-tata. Bova videla, če je kaj zrasla. V poslednjih dveh tednih je nisem meril, pa zid, na katerem so črte, ki o njeni višini govorijo, lepo, datumsko razvrščene, neučakano po novi zaznambi hrepeni…

 

Rastejo, tako hitro rastejo! In prehitro dospejo do kril, ki jih ponesejo v svet. Nikoli nisem čakal na čas, ki otroka na njegov po-svoje odpelje. In vsak tak odhod sem doživel kot udarec, kot bolečino, čeprav se zavedam dejstva, da je slehernik, slej kot prej, postavljen pred to, da si lastno živetje omisli. Odkar so na svet dospeli, sem zanje živel, so del mene, pa je nekoliko nerodno, ko te ti deli, s svojimi odhodi drugam, na nek način razcefrajo…

 

Da, niti za hip, nikdar, si nisem, odkar je prvo moje dospelo v živetje, želel trenutka, od katerega naprej bom spet lahko po-svoje! Kako bi si lahko, želel, kaj takšnega, ko pa je vsak njihov odhod s seboj vzel tudi del mene?! V zameno pa me nagradil z raznimi skrbmi, in predvsem s pogrešanjem.