S čistim obrazom…

Seštevam, odštevam, pred koncem poti,

da vidim kaj še je ostalo,

da ni mi življenje pobralo,

in da, vsaj za drobec nek, vredno se zdi…

 

Gradil sem, gradil, tja do vseh ruševin,

zdaj v prahu pozabe ležijo,

in kot da se trudu smejijo,

do kletvic gromečih, in do bolečin…

 

Snoval sem in upal, spet upal, snoval,

češ jutri zna boljši dospeti,

hitel za ta jutri živeti,

ob tem vso ničevost sveta sem spoznal…

 

Le nekaj zidov, sveta košček, zraka,

stvari, ki umevne se zdijo,

stvari, ki zgolj nemo stojijo,

da v času postanejo – časa odplaka…

 

Ne, vse so mi vzeli, mi vse odtujili,

in upe, in sanje, in želje, in smeh,

še iskrice tiste, ki znajo v očeh

prebujati zvezde… da bi jih ubili…

 

Le eno, le eno je še, kar imam,

do česar bilo jim ni seči,

kar nikdar hotelo ni streči

goltavim, ničevim, smrdljivim željam…

 

Obraz. Vem kdo sem, in kdo vselej sem bil,

ko hodil le svoja sem pota,

in ko niti najmanjša zmota

me gnala ni k njim, da bi mednje zavil…

 

Že itak na svetu preveč je smradu!

V neskončnost zgolj blata podobe,

pa menda ni prav nič narobe,

če s čistim obrazom odšel bom od tu.