»Tudi jaz bom pisala knjige«…

Nimam časa, da bi v prazno sanjaril, snoval, gradil, in upal, da bo zgrajeno tudi obstalo. Predolgo sem tako počel, prevečkrat do razočaranja dospel, sred sebične, neuvidevne, goltave, neumne golazni…

 

V svinjaku je korito izkaz »civiliziranosti«. Praznega prevrnejo, »civilizacija« jim je vredna samo toliko, kolikor je za (po)žreti…

 

»Poglej, na tej polici so knjige, katere so napisali tisti, ki so se enako pisali, kot se pišeš ti, in knjige, katere so neki drugi napisali o (tudi) tvojih prednikih. Na tej polici pa je tisto, kar je tvoj tata naredil…«

»Tudi jaz bom pisala knjige, ko bom velika,« se je hipoma odzvala.

 

Ko boš zrasla, in boš visoka, bi ji pripomnil, ko bi bila zmožna vedeti o razliki med visokim in velikim. Do velikosti je potrebno dospeti, jo graditi, ne pride sama, in redkim dospeva.

Če bodo takrat knjige še obstajale, bi pridodal, upoštevajoč trende »razvoja«, ki »sumljive« smeri svoje »razvitosti« izkazuje.

Če ne boš zapadla obči pameti, primitivni, ki ve, da je potrebno delati, medtem ko kaže takšne bedarije, kakršna je pisanje, prepuščati presežku svojega časa, pa še to samo takrat, kadar česa pametnejšega ni za početi, bi ji tudi pojasnil.

 

Boš, seveda boš, ji vneme nisem želel pobijati. Zamolčal sem tisti če-boš-kot-jaz-boš-samo-trpela. Čemu bi ji že zarana lepote svinjaka razkrival?!

 

Delati jim je treba toliko, kolikor se delu ni moč izogniti. Pametnega pa počnejo toliko, kolikor jim ga je zapovedanega, in kolikor jim spodrsne, pa se neumnemu, nehote, izognejo…

A presojajo, po sebi, in zase, o vsem, medtem ko svinjak, radi njih, samo navzdol drsi, da, radi »civiliziranih«. Katerim je pomakanje rilcev v polna korita edini »smisel« njih bednega obstajanja!

 

Ne gre, dokler ne bodo stroge, nepremostljive meje med svinjerejo in družbo kot tako, do takrat bo družba, nič več, in nič manj kot – svinjak!