Dvom…

V kolikor zapišem, da je sleherno znanje neizogibno povezano z dvomom, se bo zagotovo našel, ki me bo čudno gledal, češ s teboj je nekaj narobe, kako bi bila povezana znanje in dvom, ko pa res veš takrat, ko v tisto, o čemer veš, ne moreš dvomiti…

 

Najprej zapišem, da je dvom POVEZAN z RAZUMOM, NE z nagonsko pametjo! Slednja je namreč zmožna (na)učiti se, NI pa zmožna (na)učenega presojati. Kakopak, govorim o vsebinah, katerih ni moč zaznavati, posledično tudi o njih vedeti, na osnovi čutnih zaznav. Pa so te vsebine nagonski pameti nekakšna »sveta pisma«, neke »absolutne resnice«, in o njih »vedo« natanko toliko, in tako, kolikor, in kakor, so jih (na)učili »vedeti«.

Prav zaradi tega ne obstaja en sam primer, v vsem času obstajanja planeta, v katerem bi pamet ugotovila neko naravno/družbeno zakonitost, v katerem bi pamet zmogla nadomestiti neka poprejšnja »védenja« s spoznanjem dejanskosti, resnice.

 

Dvom je še kako povezan z znanjem, tistim dejanskim, pravzaprav, če še natančneje zapišem: NI znanja, ki ne bi temeljilo na dvomu, ki ne bi izhajalo iz dvoma! In kateremu, obenem, dvom ne bi služil kot pripomoček za preverjanje lastne veljave.

 

Obstaja neka ugotovitev, ki pravi, da samo-bedak-vse-ve, in ta ugotovitev, resda na posreden način, priča o tem, da tam, kjer ni dvom prisoten, tudi ali celo predvsem dvom-v-lastno-védenje, tam ne more obstajati drugega, kot neumnost, in ne-védenje. In priča tudi o tem, da sicer zmoreš biti prepričan v lastno znanje, da zmore biti to znanje celo pravilno, vendar pod enim samim pogojem – da je ta prepričanost utemeljena s poprejšnjim dolgotrajnim dvomom!

 

Da, tu sem že pri tistem po-svoje-vedeti.

Velikokrat sem doživel, da mi je nekdo, kateremu sem skušal pojasniti, da zgolj po-svoje-ve, da dejansko NE ve, v svojem protinapadu, v svoji obrambi očital češ »tudi ti po svoje veš, drugače se sploh ne da«.

Da, res je, tudi jaz po-svoje-vem, le – obstaja gromozanska RAZLIKA med tvojim po-svoje in mojim po-svoje, kajti…

Ti oziroma tvoj po-svoje do »védenja« dospeva na sila enostaven način, vidiš ali slišiš, in že »veš«, medtem ko je pri mojem po-svoje-vedeti popolnoma drugačno, pa mi videti in slišati najprej porodita DVOM, v pravilnost videnega in slišanega, iz tega dvoma se porodi potreba po ugotavljanju dejanskih stanj, v tem ugotavljanju selekcioniram med vsemi možnimi pojasnili, jim iščem potrditve v praksi, v vsakdanjem življenju, nato pa, ko neko potrditev najdem, in ko se le-ta ne-vem-kolikokrat ponavlja, v različnih okoliščinah in okoljih, šele takrat jo POGOJNO sprejmem kot neko resnico, nato pa krenem v poskuse, da bi to, (pogojno) resnico – ZRUŠIL, da ne bi več dvomil vanjo, kot v neko podobo slučajnosti. In se znova podam v iskanje primerov, tokrat krepko bolj v širino in v globino, kot poprej, pa če tudi to fazo ugotavljanja dejstev uspešno prestane, to neko spoznanje, takrat iz pogojne resnice nastane – neomajna resnica, DEJSTVO! Do katerega nikakor NE bi dospel, ko moje ugotavljanje ne bi temeljilo na dvomu, in ko se z dvomom ne bi loteval že ugotovljenega!

 

Da, jaz tvoj po-moje zrušim, in to zlahka, kajti utemeljen je na nekih trditvah, ki so lahko celo uradne, celo neke šolske »resnice«, in drugega o predmetu svojega »znanja« ne veš, kot zgolj besede, ki NAJ bi o poznavanju govorile. Ti mojega po-moje NE boš zrušil, kajti preveč je dejstev, pravzaprav so na vsakem koraku, ki mi za prav dajejo, preveč je tistega, kar je moč obravnavati kot PRAVILO, pravila pa veljajo tam, kjer jih je moč VSELEJ upoštevati kot pot do resnice. Ni razumljivo?! Pojasnim…

 

Za primer vzamem butasto obče prepričanje priložnost-dela-tatu. Po tem prepričanju občost »ve«, da je priložnost, da so neke okoliščine krive za to, da iz poštenjaka nastane ne-poštenjak, vendar – hudo je, ker občost (tudi) o tem pojma nima! Poglej…

 

Za vodo je značilno, da (z)moči! In je resnica v tem, da zmoči vse in vsakogar, s katerim pride v stik. VSE in VSAKOGAR! Potemtakem bi lahko stanje zmočiti-nekaj-ali-nekoga šteli v podobi pravila, torej trditve, ki JE VELJAVNA v vseh primerih, v vseh okoljih, v vseh časih, pri vseh objektih tega (z)močenja. Po drugi strani pa…

Če obstaja EN sam, ki NE bo zlorabil »priložnosti«, pa NE bo (u)kradel, potem je že ta EN povsem dovolj, da značilnosti, ki opredeljujejo veljavo nekega pravila, NE obstajajo. »Izjema potrjuje pravilo« = v kolikor se ena sama posamičnost izkazuje DRUGAČE kot bi se morala, po nekem pravilu, izkazovati, v takšnem primeru pravilo NIMA osnov za to, da bi ga bilo moč kot pravilo upoštevati.

Kakopak, ob tem je priporočljivo zavedati se DVOJNOSTI tega sveta, t. im. človeštva, in, posledično, vedeti o tem, da za nagonska bitja veljajo povsem DRUGAČNA izkazovanja, kot za razumska, in v okviru tega vedeti tudi o tem, da priložnost-pokvari VELJA za nagone (in je, zares, zanje PRAVILO), NE velja pa za razum (pa pri njem NE more biti pravilo, pač pa samo izkaz ne-resnice)!

 

V kolikor NE dvomim, v videno, slišano, (na)učeno… takrat se zgodi, če grem kar precej nazaj skozi čas neštetih, tudi šolskih, »resnic«, da tisto, kar sem videl, slišal, se (na)učil postane absolutna »resnica«. Meni, NE-dvomečemu, in vsem ostalim (malodane vsem!), ki na enak način »spoznavajo«! Še preprosteje: ko NE bi obstajal dvom v videno, slišano, (na)učeno, v takšnem primeru bi bila Zemlja še vedno ploščata, v takšnem primeru bi se Sonce, še vedno, vrtelo krog nje, v takšnem primeru ne bi neki atomi in kvarki obstajali, pač pa bi bila sleherna posamičnost ne-deljiva celota! Pa še ogromno je nekih drugih »resnic«, ki so se, skozi čase, izkazale bolj v podobah nekih blodenj, in kot ne-resnice, še več, tudi v sedanjem času, v katerem tako »veliko vemo«, takšnih blodenj, NE-pravilnih prepričanj, mrgoli! In drugače tudi biti NE more, vsaj tam ne, in med tistimi, kjer, in katerim, je (na)učeno šolsko »znanje« končni domet, ne pa zgolj IZHODIŠČE ZA UGOTAVLJANJE RESNICE!

 

Žal je v praksi tako, da nagoni »vedno vedo«, in da, v odvisnosti od okoliščin, izbirajo med posameznimi »resnicami« (ki so različne, čeprav o ISTIH zadevah govorijo!), in izbirajo IZKLJUČNO v okvirih tistega, kar so videli, kar so slišali, kar so jim, kot »resnice« predstavili njim enaki, dvoma (in ugotavljanja) NE-zmožni. Jebat' ga, je bilo treba, v davni preteklosti, PODVOMITI, in zbrati dovolj poguma za ugotavljanje, za to, da se je nekdo podal prek bližnjega gorovja, ter ugotovil, posledično, da tam, na drugi strani, ni konca-sveta…

Sveta, ki, še vedno, dobesedno temelji na NE-resnicah, in v njihovem okviru tudi funkcionira! Drugače tudi ne more, vsaj tam ne, kjer nagonska (in samo) pamet »vse ve«!

 

NI res, da je laž potrebno nekajkrat ponoviti, za to, da postane »resnica«, ne, laž je »resnica« že od samega svojega začetka, je pa res, da je premnoge resnice potrebno v nedogled ponavljati, in to večinoma početi zgolj za to, da skuša večinsko okolje tiste, ki te resnice izgovarjajo, onemogočiti. Posledica pameti, nagonske, ki svet na-glavo-obrnjen vidi. In ga drugače tudi videti ne more, ker ni zmožna do vzrokov dospevati, pa izključno na osnovi posledic (čutilom dostopnega) ugotavlja, in »ve«.