Prve
tri, štiri dni, se prijetna utrujenost nabira… v sredo se že v izčrpanost
prevesi… da bi, v četrtek zvečer, z ugodnostjo dočakala trenutek, ko razbojnica
zaspi… v petek pa – z ene strani onemoglost, z druge pa védenje o soboti tolče,
da bi se, zvečer, in zlasti takrat, ko se radoživost v sanje spremeni, z
bolečino soočil, in jo, povsem zaman, skušal s preklinjanjem odgnati. Pa je
tudi noč, moja, temu podobna, »rahla«, da se nekje med spanjem in budnostjo
nahajam, medtem ko bi čas raztegnil, v nedogled, da bi tudi trenutke slovesa s
seboj vzel…
Nobeno
jutro v minulem tednu ni bila »mimozica«, občutljiva na najmanjši piš, danes pa
jo je vsaka malenkost vznemirila. Med vožnjo sem jo s prstom pobožal po roki,
morda s kotičkom nohta neprijetno prek kože zdrsel, in že so solzice potekle,
češ da sem jo udaril. In sva razjasnila, naknadno, to, da se udarec povsem
drugače odvija, se povsem drugače izkazuje. Ob slovesu… stisnil sem jo, v
objemu, jo poljubil ter ji liček »poamal«, in, spet, solzice, in spet sem jo »udaril«,
ne vem s čem drugim, kot, morda – s slovesom?!
»Lepote«
življenja. Zaradi starejših sem četrt stoletja trpel, kar nihče drug ne bi, da
jih ne bi (pre)majhnih pred dejstvo o svojem odhodu postavil… za najmlajše mi
ta možnost ni bila dana, sebičnost še nekako prenesem, sebične sprijenosti
nikakor!
»Lepote«
življenja. Ob sebičnosti moraš biti sebičen, in močnejši, ob sprijenosti
sprijen, in močnejši, da ti obe stanji zneseta, da ju zmoreš, kot neko
samoumevnost, vsakdanjost, kot nekakšno »normalo« živeti! A kaj, ko pa meni
po-živalsko ni normala, pač pa bi po človeško, in človečno, želel!
Ne
ukvarjam se z deratizacijo, da bi se smradu loteval z ustreznimi pripomočki. Ne
želim se naučiti njegove govorice, edine, katero zares razume, edine, ki mu
lahko do živega pride, kajti takšno učenje utegne povleči, celo toliko, da tudi
sam njegov del postaneš! Jaz pa ne bi pljuval, po nekih mojih, katere
spoštujem, in jih imam radi česa spoštovati, ne bi pljuval po nekih vrednotah,
brez katerih človeku ni sploh živeti dano, ne nazadnje, ne bi po sebi pljuval,
po tem, ko sem se vselej trudil čisto, in po čistem, hoditi!
Ja, to
je silovita »prednost« človeka, to, da na slednjem koraku neke zadržke vidi,
medtem ko jih govno ne pozna, pa brez milosti skuša lastne interese
uveljavljati, na tuj račun, kakopak, in ga izključno njegovemu enako ravnanje
zaustavi! Ne, nikar še drugega lica nastaviti, ko te po prvem udari, ne, raje
tisti marš poreči, če te že v kot ne stisne, da tudi sam pokažeš, to, da pest
premoreš!
Ne, ne
ukvarjam se z deratizacijo, zgolj »tolažim« se, verjetno brez uspeha, s tistim »da
bi se ti povrnilo, vse, in da bi se ti dolgo, dolgo vračalo«! Če se že dobro z
dobrim praviloma ne vrača, naj se vsaj zlo z zlim!
Dnevi
počitka. Vsaka tolažba prav pride. Komaj čakam, da bo znova zastavila s
preizkušanjem mojih moči.
Prekleta
ničevost sebična!
Ni komentarjev:
Objavite komentar