V objemu nebo…

V jutri hodeč sem poniknil v včeraj,

za danes zgolj drobec premorem se, malo,

in – ko pride čas, da odneham za zmeraj,

še to, kar je malo, ne bo več ostalo…

 

Bi moral v drugi se smeri podati,

morda bi cel danes takrat smel imeti,

morda bi še nekaj imel za razdati,

za hipec vsaj v dlani zvezdo ogreti…

 

A šlo je, kot bržčas je moralo iti,

izbira je lahka, ko v blato ne sili,

le v znoju je moč vzravnano hoditi,

le v znoju ne bodo te v kremplje dobili…

 

Za jutri vseeno, naj veter se žene,

divja naj s širjav, prek vrhov v dole,

da nekam, v spomin, morda, nese še mene,

da me odloži v daljavi nekje…

 

Za jutri vseeno, bi danes mi štelo,

a kaj ko le zrak mi je v pesti ostal,

do konca zgorelo kar greti je smelo,

vesolje spustilo se je vse do tal…

 

Za jutri vseeno. Hudič mi je priča,

da ne bi drugače nikoli hotel.

Dospel vsaj vrh nekega nizkega griča,

nebo, za trenutek, v objemu ujel.