Družba prihodnosti?!

Odgovor na vprašanje o družbi prihodnosti, o tem, kar čaka, v podobi »usode«, tako imenovano človeštvo, odgovor na to vprašanje je neizogibno potrebno zastaviti – z vprašanjem: katera družba prihodnosti?!

 

Znotraj zgolj tozadevno enega in istega sveta, imenovanega človeštvo, namreč obstajata dve POPOLNI RAZLIČNOSTI, ekstremno različni, tako po zmožnostih, mišljenja in čustvovanja, kakor, posledično, po vseh ostalih zmožnostih! Različni po usmeritvah, po nekih ciljih lastnega delovanja, različni po vrednotenju, različni malodane po vseh izkazovanjih… pa čeprav, sodeč IZKLJUČNO PO IZGLEDU, te različnosti ni opaziti. Da, znotraj t. im. človeštva obstaja pretežna večina nagonskih bitij, in obstaja krepka manjšina razumskih. Med nagoni in razumom pa je za vesolje velika drugačnost…

 

Potemtakem – katera družba bodočnosti?!

Družba kakršna obstaja, že od pamtiveka, in se kaže kot neka ne najbolj posrečena zmes različnosti?!

Družba izključno nagonov?! Družba izključno razuma?!

 

V prvem primeru, potemtakem v primeru, da govorimo o obstoječi nagonsko-razumski kolobociji, te družbe ne čaka prav nič lepa bodočnost, kajti…

Človek, ki si prizadeva v razvoj (pri čemer bi MORALO biti poglavitno MERILO RAZVOJA napredovanje družbenih norm ter njihovo upoštevanje oziroma izvajanje, in NE stopnja razvitosti tehnologije!), se, poleg umnosti, in tvornosti, izkazuje tudi z zanj značilnimi lastnostmi, med katere, zagotovo, sodi tudi UVIDEVNOST, če drugače zapišem – ravnanje, v katerem nekomu DRUGEMU izkažeš PREDNOST, in v ospredje NE postavljaš sebe! Človek namreč RAZUME, da je dobrobit SKUPNOSTI PREDPOGOJ nekega človečnega sobivanja.

Pri nagonih je zadeva popolnoma drugačna, pri pameti šteje tisti »meni«, »zame«, »jaz«, pri nagonih je skupnost pomembna le toliko, kolikor »meni« zagotavlja neke koristi, v kolikor mi je v tej skupnosti bolje, kot bi mi bilo samemu. Nič več!

Nerodna zadeva, pri vsem skupaj, je v tem, da – posamezniki, izjeme, gradijo razvoj, z doseženim pa razpolaga nagonska večina! Ki, v okvirih svojega po-svoje-razumevanja, v okvirih tega, da, v času gledano, niti prsta-pred-nosom ne vidi (se NE zaveda posledic lastnih ravnanj!), tudi tiste dosežke, ki NAJ bi k boljšemu (za vse!) vodili, SPRIDI, in jih uporablja predvsem za doseganje nekih lastnih namer! Če drugače zapišem…

Odkar obstaja nagonsko-razumska zmes, obstajajo tudi ENE IN ISTE TEŽAVE, ki jih ta kolobocija (zahvaljujoč nagonski pameti!) »rešuje« tako, da jih za-nekaj-časa-pospravi-z-mize. In je pri tem poglavitna težava, da se, s samim tehnološkim razvojem, »argumenti«, uporabljani v tem »reševanju«, bistveno spreminjajo, pa se izkaže, da kamen, ali gorjačo, nadomesti kopje, ali lok, nek meč, da kopje-lok-meč nadomesti puška, top, da puško-top nadomesti neko bio in kemično orožje, da le-to nadomesti jedrska oborožitev… skratka – ti »argumenti« postajajo vse bolj učinkoviti, v pobijanju, uničevanju, v razkrajanju, ne nazadnje tudi v ONESNAŽEVANJU PLANETA kot celote, v IZNIČEVANJU tistih OSNOVNIH POGOJEV ŽIVETJA na tem planetu, pa…

V kolikor dejansko pride (in zagotovo bo prišlo, če se prej ne zgodi radikalna sprememba v sestavi tozadevno istega sveta, ali če se vsaj moč odločanja o VSEM ne prevesi na stran razuma) do spopada na ravni celotnega sveta/planeta, takrat ne bodo pomagala nobena zaklonišča (za izbrane), nobene zaloge hrane/vode, nobena semena za bodočnost, kajti takrat bo planet ONESNAŽEN krepko dlje, kot bo potrebno preživeti v teh zakloniščih, obenem pa bo planet POPOLNOMA DRUGAČEN, kot je sedaj! Takšen, da si ga ne moremo niti predstavljati in biti, ob teh predstavah, prepričani v to, da so pravilne, kajti – kadar z nečim nimaš nikakršnih izkušenj, takrat so tudi predvidevanja o istem zgolj neke vrste loterija – lahko uganeš, a je še več možnosti za to, da ne boš uganil! Skratka…

Če o(b)stane omenjena kolobocija, potem se »človeštvu« prav nič lepega ne obeta!

 

Če pride do LOČITVE obeh svetov (znotraj tozadevno enega in istega), takrat bi bilo moč govoriti o dveh družbah (bodočnosti), o nagonski in o razumski, pa…

 

V kolikor bi človek zagotovil vse pogoje, da nagonskost več ne bi zmogla njegovega sveta ogrožati, takrat bi se njegova družba bodočnosti izkazovala s KONSTANTNIM NAPREDOVANJEM, na vseh področjih obstajanja! In bi prišlo do takšnih podob, kakršne je moč videti v nekih znanstveno-fantastičnih pripovedih, besednih ali slikovnih. Vse manj bi bilo nekega fizičnega dela, vse bolj bi se z umskim izkazoval, vse manj bi bilo neznanega, vse bolj bi o svetu vedel, vse manj bi bilo težav, vse bolj uspešno bi zmogel živeti. V OBČEM blagostanju in sebe iščoč ter zroč izključno kot sestavni del skupnosti!

Odpadla bi vsa vojevanja, odpadla bi lakota, vse manj bi bilo bolezni, pa bi se, že samo zavoljo tega, podaljšala življenjska doba (ki bi se, mimogrede, zaradi razvoja spoznanj, posledično tudi metod in proizvodov, še dodatno podaljšala). Da, ta znanstvena-fantastika bi se zmogla izkazati kot dejstvo, kot resnica!

 

Nagonski del t. im. človeštva pa bi, s časom, niti ne tako počasi, dospel natanko tja, od koder ga je človek izvlekel – v okolje votlin, gorjač, ekstremne umrljivosti (bodisi radi vremenskih razmer, bodisi radi bolezni, bodisi radi lakote, bodisi radi pobijanja…), v svet, v katerem bi znova postal, nič več in nič manj, le ČLEN V PREHRANJEVALNI VERIGI, in ne bi nobene sociale bilo, ki bi nezmožnim preživetja omogočala obstanek!

Da, tudi do tega bi dospel (tudi v podobah kanibalizma), da bi se od-učil človeškega govora, in bi besede, v komunikaciji, nadomestili medmeti, s kakršnimi se je, pred srečanjem s človekom, izkazovalo nagonsko bitje, »bratranec« šimpanza, Neandertalec! In takšna skupnost bi, v ekstremno okrnjeni svoji številčnosti, lahko obstajala samo toliko časa, dokler ne bi prišlo do nekih radikalnih sprememb okolja, sprememb, radi katerih bitju, nezmožnemu kakovostnega delovanja v odnosu na okoliščine, ne bi bilo več moč obsta(ja)ti. Bi, preprosto, takrat, izumrli, natanko tako, kot so, zaradi tovrstnih sprememb, izumrle že številne vrste živetja.

 

Da, v osnovi na vprašanje o bodočnosti-družbe obstajajo trije odgovori, trije možni »scenariji«, pri čemer se, žal, upoštevaje dejstvo, da so nagoni-vzeli-svet-v-svoje-roke, da so prodrli v dobesedno vse družbene pore, in tudi v znanost, kot najbolj realen kaže tisti prav-nič-lepa-bodočnost!