Minula
noč je bila že druga, od sobote, v kateri niti za hipec nisem (za)spal. Za prvo
je »zaslužen« odhod Male, za to, sinočnjo, pa…
Bil sem
utrujen, celo zehati sem že zastavil, in sem legel, prepričan, da bom tudi
spal, ko se je prikradla neka misel. Seveda sem jo začel takoj odrivati, a je
bil učinek tega mojega početja povsem kontra produktiven, kajti prvi se je tudi
druga pridružila, njej pa tretja, in nemarnice so začele siliti v širino, ter
vse glasneje pripovedovati svoj »ne, ne bo ti uspelo spati«…
Približno
uro sem se trudil, se obračal, potem pa mi je bilo dovolj tega mučnega početja.
Tako in tako me je utrujenost minila, možgani pa kot da bi klicali k tistemu
daj(mo)-gremo-naprej…
Pravijo,
obči, da je potrebno možgane dati tudi na »of«, jih »izklopiti«. Hm…
Lepo
je, kadar so, ti možgani, neka obstranska zadeva, katero je celo izključiti
moč, čeprav bi bilo še lepše, ko bi bili nenehno izključeni, ti, obči, vsaj
škode ne bi delali. Obenem je priporočljivo vedeti, da njim možgani, njihovi,
za obstoj niso potrebni, da jim marsikaj drugega predstavlja pomembnejše
organe, ali vsaj dele telesa, čeprav…
Tisti »mislim,
torej sem« govori tudi, vsaj posredno, o tem, da so možgani najpomembnejši
organ, da so, v bistvu, možgani tisto, kar neko posamičnost opredeljuje, še
več, da so možgani prav ta, neka, pač, posamičnost!
Vse, od
kosti, pa do srca, je moč (za)menjati, možganov pa, zaenkrat vsaj, ne. Ja, vem,
vražja zadeva, kajti bilo bi izjemno dobro, ko bi bilo moč večino obstoječih
možganov za kakovostnejšo robo zamenjati…
Osebno
nimam izbire, možgani ne ubogajo preostalega-mene, pač pa jaz, kot celota,
ubogam njih. Že res, da, včasih, bolj redko, ugotavljam, če je način, na
katerega delujejo, ko me niti ponoči pri miru ne pustijo, podoba neke kazni,
katero sem si za kdo-ve-kaj prislužil, a vselej popolnoma drugače sklenem,
nekako s tistim bodi-zadovoljen-da-ti-delujejo…
Ne,
dejansko se nimam nad njimi pritoževati, odzivajo se bliskovito, hipno, in sila
redko potrebujejo čas-za-razmislek, takrat, pač, kadar se z nečim novim srečam,
pa moram najprej proučiti, da bi šele naknadno neko mnenje oblikoval. Obenem me
zaradi razmišljanja nikoli ni glava bolela, pa nisem imel razloga za to, da bi
se nad to dejavnostjo pritoževal, ne, nikakor, pritožujem se izključno nad
odkritim, ki se popolnoma drugače kaže, kot o istem govorijo obče veljavne,
uradne »resnice«…
Da,
zadovoljen sem z njimi, tudi s spominom, s katerim mi, še vedno, odlično
strežejo. Že res, da nisem dober na področju nekih datumov, pa mnogih imen,
nekih formul, definicij, vsega tistega, kar se je »treba« na-pamet-učiti, in
tudi ne morem biti dober, s takšnim pomnjenjem, kajti tovrstnih zadev si nikoli
nisem skušal zapomniti, vsaj za dlje ne, od časa, ki se je kot potreben, denimo
med šolanjem, izkazal. Čemu, ne nazadnje, bi pomnil uradne definicije, ko pa
zmorem zadevo z lastnimi besedami pojasniti, v kolikor jo poznam, posledično
tudi razumem, kakopak?! A pri ostalem, pri nekih vsebinah, ki se tudi v obliki
določenih dogajanj izkazujejo, ne, tam pa ne gre v pozabo, marsikdaj na žalost…
Kakorkoli
že, mislim sem dopustil, da so stekle natanko tja, kamor so se namenile teči, potem
pa sem dahnil »boš pa vsaj Luko gledal, ob štirih bo prenos tekme«. In sem,
pred spremljanjem Dončićevega nastopa,
še malo šahiral, še malo zapisoval, v nek zvezek, v katerem določene stvari
zastavljam, po Luki pa šel (s)kuhat kavo. Tisto prvo jutranjo. In še vedno
nisem zaspan (bom, zagotovo, nekje sredi dneva, še zlasti, če se v naslonjaču
zleknem), in, še vedno, mi možgani dopovedujejo priden-ker-nam-slediš in, še
vedno, upam, da nikdar ne dospem do tega, da bodo na izklopu obstali. Mislim,
dospel bom že, a takrat naj bo za trajno.
Nekoč,
ko sem še ugotavljal, obče, sem velikokrat slišal tisti
ko-sem-lačen-takrat-jem. Priznam, da na začetku takšnega ravnanja nisem
razumel, kajti pri meni nikoli ni bilo tako, pač pa – ko so možgani terjali, da
se z njimi pečam, takrat je moral želodec (po)čakati, pa čeprav se je, na
začetku, nekaj časa zgolj, upiral, ter svoje pesmi krulil… danes pa razumem, še
kako, kajti – tam, kjer je pomembnejše vse ostalo, in ne misliti, razmisliti in
domisliti, tam ima, pač, tudi želodec popolnoma drugačno volilno-pravico, kot
jo ima malenkost, katero je moč celo na »of« da(ja)ti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar