Če
živiš med živalmi, če živiš z živaljo, z izkoriščevalsko sebičnostjo…
zdresiraj, v svoje kalupe spravi, izrabljaj, dokler do konca ne izrabiš,
predvsem pa pest izkaži! Da, pest, ne zgolj dlani, da tu in tam pobožaš, pač pa
pest, kajti pest je edina stvar, katero govno dejansko »spoštuje«…
Vse
življenje sem povsem drugače! Podpiral sem svojskost, jo vzpodbujal, se, butec,
prilagajal, se sebi odrekal, medtem ko roke niti toliko nisem dvignil, da bi
vsaj zamah, udarec nakazal, kaj šele, da bi krenil udariti! Bedak!
In
marsikaj sem v »zahvalo« doživel, izkoriščanje, kakopak, laganja, varanja, celo
do kraje! Premnog bi, ko bi se na mojem mestu znašel, zamahnil, in to dobro, da
bi vse čekane v gobec sesul, jaz niti roke nisem dvignil, lasu skrivil! Butec
butasti!
Da,
bolje bi mi teklo, ko bi sam kot svinja ravnal, krepko bolje, vendar – raje sem
sam, kot da bi bil žival, pa čeprav do živali, vseeno. Sem pa vsaj do tega
dospel, da danes…
Garjavemu
psu bi prej pomagal, kačo, strupenjačo, bi s ceste spravil, da je avtomobilsko
kolo ne bi povozilo, deževnika v travo položil, da ga sonce ne izsuši… prej,
krepko prej, kot pa pomagal dvonogemu smradu, vsaj tistemu, katerega do obisti
ne bi poznal! In večini tistega, katerega sem do obisti spoznal, tudi ne!
Pa ne
govorim o obči »dobrohotnosti«, ko z nekim presežkom svojega časa, ali imetja, »pomaga«,
z nekimi uslugicami, ne, govorim o pomoči, za katero je sebe potrebno
žrtvovati, svoj čas, svoje življenje, zato da… hm, po izkušnjah sodeč, vsaj
tistih večinskih, zato, da te govno popljuva!
Res je,
bolje bi mi teklo, na videz vsaj, kajti v resnici samega sebe ne bi mogel
takšnega trpeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar