Ne
maram »poezije«, v kateri proza, razcefrana na domnevne verze, z »globokoumnimi
mislimi« izkazuje praznino neumnosti in neumnost praznine.
Ne
maram »poezije«, ki zveni še bolj neljubo, kot zmore drgnjenje nazobčanega
lista žage zveneti prek kovine.
Ne
maram »poezije«, katero zmore sleherna nezmožnost kot lastne dosežke
izkazovati: sedeš, nakracaš nekaj besed, v vrstice razporejenih, in upaš, da v
njih celo smisel obstaja. To je zame »poezija« straniščnega papirja, predhodno
že uporabljenega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar