Ko je prav, da se pri roki znajde…

Nekajkrat sem že ugotovil, da je nek moj zapis nekomu prav prišel, ko je kar z njim, namesto, da bi svoje besede iskal, povedal, kar je hotel povedati…

 

Imel sem strica, v Mariboru živečega. Osebno je poznal nekega tamkajšnjega župana, in ko se je le-ta odločil ponovno kandidirati, in se je, ob tem, neka druščina zbrala, v kateri je tudi moj stric bil, se je pripetila neka dogodivščina, ki jo, tu in tam, kdo celo med anekdote prišteva. Kakorkoli že…

 

Moj stric je vprašal tega župana, od kod pozna mene. Župan mu je, kakopak, odvrnil, da me ne pozna, da se nikoli nisva srečala.

Kako se nista srečala, ko pa on (op. p. jaz) o tebi toliko ve, se je delal začudenega stric.

Kaj, da vem, je zanimalo župana, in takrat mu je, v radost, in v glasen smeh zbrane druščine, recitiral moj epigram:

 

S položaja me osvaja,

jezik je namočil v med,

mi obeta lepša leta,

le da bi ga volil spet.

 

Da, tu in tam se celo kaj takega pripeti, kajti – običajno mojih besed ne marajo. Vrag vedi, čemu.