Ni jutro prijazno…

Ni jutro prijazno,

slovo se obeta,

do pekla prekleta

prikazen naj bo,

ničevo, smrdljivo, umazano, prazno,

uniči prav vse kar pograbi v roko!

 

Žarelo je, pelo,

do zvezd se smejalo,

da zdaj bo le žgalo

dežinke v oko,

potolklo, požrlo, do konca izželo,

v krempljih nečistih mineva nebo!

 

Zaman so vse sanje,

zaman je moč upa,

obilica strupa

cvetenje zatre,

le reže, le seka, do konca požanje,

in ni zadovoljno dokler ne umre!

 

Ni jutro prijazno.

Na prsih je skala,

da ptica zastala

radosti bi pet.

Ko zver pobesnela zažene se blazno,

ne neha, dokler ji vsega ni požret!