Sonku…

Le kam te bo neslo, kam boš se podalo,

ko v rasti ti zneslo bo vse do neba,

mar k soncu takrat boš dospevati znalo,

mar boš priklicalo oblake solza?!

 

Jaz bi, da bi čisto, zravnano hodilo,

in da bi preneslo udarcev vseh moč,

ker – če boš drugače v življenje krenilo,

gorjé boš, zgolj tema, ovita v hlad noč!

 

Jaz bi… a kdo mene sploh kaj še povpraša,

zdržat se le trudim, samo še zdržat,

medtem ko mi veter, ki prav vse odnaša,

življenje, že zdavnaj, je stisnil za vrat.

 

A prav radi tega naj v mislih ti bode

resnica, preprosta, preprostejše ni:

v tvojih rokah lik je tvoje usode,

in vredne so čiste, iskrene oči!

 

Neskončno rad takšne bi zrl v tebi,

živel le zato, da dočakam njih spev…

če bodo drugačne, takrat pa, ne, ne bi,

res ne bi drugačnih dočakat želel!