»Kulturna« primitivnost…

Bliža se referendum, tisti, ki bo odločal o tem, če so posamezniki, ki NAJ bi se izkazali z nekimi vrhunskimi umetniškimi dosežki, vredni nekega, resnici na ljubo ne majhnega, dodatka, denarnega, pokojninskega, dosmrtnega…

 

Kakor vselej, je tudi pri tem »ljudstvo«, ta zmes neprebavljivih sestavin, sila »enotno«, pa je vse bolj slišati glasove, ki v prid temu dodatku govorijo, in še bolj one, ki mu nasprotujejo. Prav, tako naj bi bilo, v demokraciji, tako, da je moč slišati tudi pomisleke, ugovarjanja, drugačna mnenja, čeprav – v dejanski demokraciji naj bi takšna soočanja različnih pojmovanj temeljila na obravnavani vsebini, ne na ostalem, na nekih povsem osebnih okoliščinah…

 

Ne bom se opredelil do konkretnega vprašanja, vsaj neposredno ne, iz enega samega razloga: sila nehvaležno je povprek obravnavati določeno zadevo, takrat, kadar so dejanska stanja od posameznika do posameznika tako drugačna, da jih ni moč v okvirih enega in istega obravnavati. Je le potrebno upoštevati specifičnosti, zato, da bi tisti načeloma-je-prav tudi zares pravilen postal… bom pa »le« pripominjal, v odnosu do slišanega, videnega, v odnosu do dejanskega stanja, prav nič lepega, kakopak, ki marsikaj razkriva, tudi »kultiviranost«, »civiliziranost«, »ljudstvo«…

 

Najprej – NI mi všeč, kadar izvajanja temeljijo na tistem »če jaz nimam, potem tudi drugi ne smejo imeti«, kajti – KDO pa si, ti »jaz«, s ČIM si se IZKAZAL, s ČIM si SKUPNOSTI PRISPEVAL, da smeš sebe, in okoliščine lastnega živetja, obravnavati kot izhodišče obravnav in ravnanj, kot merilo za tisti prav oziroma ne-prav?!

 

Prav tako mi NI všeč razporeditev »vrednot« znotraj »družbe«, ki je vse drugo kot pravična, pa je povsem normalno, denimo, to, da sme nek »vidnejši« športnik, ki predvsem zavoljo LASTNE zabave počne tisto, kar počne, ki s svojim početjem, vsebinsko gledano, skupnosti NIČESAR ne prispeva, z izjemo zabave – biti, med izvajanjem svoje zabave, med svojim »športanjem«, zaposlen v, na primer, vojski, prejemati, med svojim »športanjem«, ob raznih sponzorskih donacijah, ob raznih plačilih s področja propagande, ob raznih (osvojenih) nagradah, tudi vse tiste pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz zaposlitve, ki mu, bolj kot ne, bolj formalno pritiče. In ima, za razliko od ostalih, zagotovljeno delovno mesto tudi za prihodnost, in običajno izhajajoči prejemki niso zgolj povprečni… in ni, s tem, pri »ljudstvu«, prav nič narobe!

 

NI mi tudi všeč to, da sme nek »uspešnež«, za katerega nihče ne ve o tem, ali deluje v okvirih etičnega, ali ne, ob sprotnih lepih prejemkih, svojo delovno dobo zaključiti s kapitalom, v podobah delnic, bančnih računov, ne nazadnje zvez-in-poznanstev, ki mu tudi upokojitvena leta bistveno (o)lajšajo… in tudi s tem ni pri »ljudstvu« prav nič narobe, razen tistega blagor-mu-tudi-jaz-bi-takisto…

 

NI mi všeč to, da sme vsak gobezdač, ne glede na svojo ne samo neumnost, pač pa tudi primitivnost, destruktivnost, nesposobnost… prejemati lepe dohodke, značilne za določene družbeno-politične položaje, dohodke, ki neposredno vplivajo tudi na izračun pokojnin, katere bo do konca svojega bednega obstajanja prejemal… pa tudi ta različnost pretirano ne moti, niti tistih ne, ki se za »enakost zavzemajo«…

 

NI mi všeč »strokovno« argumentiranje, kakršnokoli, in tudi glede teh (še neizglasovanih) pokojninskih dodatkov, v stilu »če je vrhunski umetnik, potem bi moral dovolj zaslužiti za svoje živetje, pa ne potrebuje dodatnih ugodnosti«.

Takšna »strokovnost« mi NI všeč vsaj zaradi dveh razlogov. Prvi: obči okus NI merilo kakovosti, pa tisto, kar je zares vrhunsko, nima nujno tudi veliko odjemalcev, nasprotno, praviloma se dogaja, da med sila »kulturnimi« zgolj – životari! Obenem pa Dežela ni dovolj veliko tržišče, da bi bilo moč v njej živeti od knjig, na primer. Zlasti od knjig ne, glede na to, kako »kakovostno bralstvo« je »ljudstvo«… in je resnica, na žalost, povsem drugačna, pa »popularno«, zvečine pofl-roba, doseže neko svojo opaženost, videnost, nagrajenost! Da, tudi na najvišjih ravneh družbenega obravnavanja zadev, žal.

Drug: če je izkazano merilo za ugotavljanje določenih, in vseh, pravic, potem je povsem nepomembno to, kaj si »jaz« o teh pravicah mislim, in to, ali so te pravice potrebne za dostojno obstajanje tistega, ki se je z nekimi dosežki predstavil, pač pa je pomembno to, da se je izkazal, in da mu na osnovi izkazanega neke pravice, ugodnosti PRIPADAJO! Če pa je, ali ni, neko etično bitje, pa se, na temelju svoje ne/etičnosti odreče nekim dodatkom (ali pa jih, v absolutni večini, brez slehernega sramu sprejema), to pa je že druga zgodba, ki bi znala povedati, med ostalim, tudi to, da so, v tem lepem-nagonskem svetu izjemno redki tisti, ki se nekim svojim ugodnostim odrekajo, na skupnost misleč, zvečine so takšni, da vzamejo vse, kar jim je vzeti moč, četudi, praviloma, do tega ne bi smeli biti upravičeni!

 

NI mi všeč tudi to, da s povsem osebne ravni odločajo o vsem, pa je moč, zlasti v teh, pred-referendumskih dneh, poslušati jaz-imam-tako-pokojnino-da-komaj-shajam-z-njo, pa imam-pet-otrok-težko-jih-preživljam in podobne izjave, ki se, v odnosu do obravnavanega izključno kot bebavost izkazujejo, kajti – oprosti, vendar kdo je kriv, za to, da se v svojem živetju z ničemer nisi izkazal, da se, pravzaprav, z ničemer, vsaj kakovostnim ne, tudi ne moreš izkazati, kdo je kriv za to, da imaš pet otrok, kdo je kriv za to, da si zgolj neka povprečnost, ki niti sama zase, ko bi tako naneslo, ne bi zmogla poskrbeti?!

 

Lepo bi bilo, ko bi, na tem butastem svetu, zares zmogli vrednosti prepoznavati, zares vedeti o tem, kaj je, in kaj ni pomembno. Lepo bi bilo, ko bi se vsi tisti, ki se tako »ponašajo« s svojim »slovenstvom«, na primer, zavedali tega, da brez tistih, ki, na primer, knjige pišejo, niti jezika, obstoječega (na katerega so tako silovito »ponosni«) ne bi imeli! Lepo bi bilo, ko bi neka slika, kip, knjiga, glasba (pa ne mislim na uou-uou-bejbi-bejbi pomije, ki, zvečine, zadovoljujejo obči »okus«!)… zmogla »ljudstvu« dajati več, kot jim daje neka žoga, na primer, ali osladna nadaljevanka, ali, ne nazadnje, nek izlet, popivanje v bifeju! Lepo bi bilo, a ne bo, med nagonsko bebavostjo zanesljivo ne! In predvsem bi bilo lepo, ko se ne bi NIČEVA povprečnost, nevredna celo lastnega obstajanja, nenehno izkazovala s prav nič lepimi lastnostmi, med katere sodijo tudi sebičnost, zavist, ne-samo-kritičnost!

 

Ali si nek povprečen »politik«, »uspešnež«, športnik… zasluži to, da na osnovi svojih izkazovanj dočaka povsem brezskrbno svoje starostno živetje?! NE, ne zasluži si, vendar – ga dočaka!

Ali si nek povprečen delavec, ki je »priden« zgolj toliko, kolikor ga norme (posledično njegovi prejemki), pa razni neljubi mu ukrepi, ženejo v njegovo »pridnost«, zasluži taisto svojo brezskrbnost?! NE, ne zasluži si je, vendar – jo dočaka!

Čemu, za vraga, je ne bi dočakal tudi tisti, ki si znotraj tega »kulturnega ljudstva« vse svoje obstajanje prizadeva za neke dosežke, od katerih, finančno gledano, niti živeti nemoteno ne more, na temelju katerih se »ljudstvo ponaša« z neko »svojo kulturo«, s »svojo kultiviranostjo« in »civiliziranostjo«?!

 

Ne bom šel na referendum. Tudi na volitve že dolgo ne hodim. Me ne mika odločanje, tam, kjer zmorem samo manj-slabo izbirati.

Nisem za to, da bi nekdo, ki bi imel že več-kot-samo-dovolj, še do dodatnega dospeval, ne da bi ob tem izkazoval neko uvidevnost, pa tudi stanje krog sebe upošteval (čeprav tako POČNO dobesedno VSI, ki izključno na lastne riti gledajo!)… sem pa za to, da bi tisti, ki se je vse svoje obstajanje lastnemu ugodju odrekal, da bi k nečemu višjemu pridodajal, zmogel poslednji čas svojega obstajanja kolikor toliko človeško preživeti. V kolikor se je izkazal s čem več, seveda, kot je tisto, s čemer se izkazuje povprečnost.

 

Koliko let nek upokojenec prejema pokojnino (in bi prejemal tudi tak dodatek)?! Koliko let razni BEBAVI GOBEZDAČI, sebični, pokvarjeni… prejemajo svoje prav nič majhne plače (krepko NE-zaslužene!), gradijo svoje kariere, pridobivajo neke materialne vrednosti, in z vsem naštetim tudi neposredno pogojujejo lastna starostna živetja?! Verjetno je razlika v času, med obema, nezanemarljiva. In prav ti gobcači, kateri niti do vratarskih mest, v neki javni ustanovi, ne bi smeli dospeti, da, prav oni se imajo za pristojne odločati o stvareh, o katerih nikoli ne bi smeli!

 

Da, dlje kot sem na tem svetu, težje prenašam gobcanja o enakosti, enakopravnosti, demokraciji, kajti – najprej izkaži to, da si VREDNEMU ENAK, potem šele se za enakopravnost poteguj, in to v DEJANSKEM demokratičnem, ne pa v »demokraciji«, v kateri moč nabranega živalstva odloča o – živalskem prav(ilnem)!