Svojemu
Sonku marsičesa ne morem nuditi, od tistega, kar sem svojim starejšim zmogel,
in to me boli. Pravzaprav ji edino še samega sebe lahko dajem, kolikor me je še
ostalo, in je bolj nekim ruševinam podobno, kot čemurkoli drugemu…
Pa ni,
da ne bi hotel, še kako bi, in ni, da ne bi hitel, s svojimi opešanimi močmi,
le – samega sebe sem v svoj kot stisnil, in izven tega kota mi nič več ni
ostalo. Ta kot pa je, kot sem smel slišati, nekoč, bogu-za-hrbtom, pa ne vem
koliko zmore biti odraščajočemu bitju zanimiv. Zaenkrat ji, še vedno, je, in je
rada tu, do kdaj pa bo tako, o tem bo pa čas povedal…
Verjetno
bo, ta čas, kot je tudi doslej pridno počel, izpovedal, da sem uporaben zgolj
toliko, dokler česa zanimivejšega ni na spregled. Dotlej pa…
Trudim
se, in se bom, da ji čim več dajem in, poleg sebe, tudi neke dodatke, kolikor
mi jih denarnica dopušča dajati. Zaenkrat sem ji neprimerno pomembnejši od teh
dodatkov, na prehod v drugačno pa sem tudi pripravljen. Vsaj tolažim se s tem,
da sem. Laž samemu sebi niti ni tako škodljiva zadeva, itak nima več dosti za
uničit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar