Staromlad…

Igrava se številnih igric in za večino najinih igrarij sproti »scenarije piševa«, pa… že drug dan posojam svoje glasove, zato, da smejo oživeti njeni plišasti Zajček, Medo, Levko in drugi neki ostali. Danes tako malodane že od jutra počneva, pa sem si maloprej izboril nekaj minut premora, glasilke so že določeno naprezanje, pretirano, omenjale…

 

Dete, se bova malo spočila, veš, utrujen sem.

Še malo, samo še malo…

Star sem, Sonko moj mili…

Nisi star.

Seveda sem, tvoj tata je star.

Nisi, mlad si…

 

In je trajalo, nekaj skrajšane večnosti, ali podaljšanih trenutkov, preden sva dospela do kompromisa: sem mlad, čeprav sem star, potemtakem sem staromlad. Kolikor mi je, do tega drugega dela skovanke, sploh dospeti, seveda. Zavoljo prvega. Kakorkoli že… odločila se je, da si bo umila zobe ( = umila zobe + »pacala« z vodo), in to pravkar počne, jaz pa v odsotnosti izgovorjenega svojega glasu glasilkam počitek namenjam. Preden ji »pacanje« zaključim, in jo preoblečem, ker se bo, spet, del vodnega zadovoljstva (vsaj) na majici znašel…