Sam sem
kriv, nihče me v to ni silil…
V to,
da sem Sonku nekega plišastega zajca »oživil«, pa da sem, s tem zajcem, neko »predstavo«
uprizoril. In se je dete, med to »predstavo«, ničkolikokrat tako krohotalo, da
med krohotom niti glasu, njenega, ni bilo slišati, še do dihanja je komajda
dospela… in od takrat, od sobote zvečer, je tata-zajec nenehno »na sporedu«, od
jutra pa do (za)spanja. In si, vmes, le toliko časa izborim, da ji obroke
pripravim, pa pomijem posodo, in objavim tisto, kar v noč, po tem, ko zaspi,
spišem…
In
moram nenehno neke nove pripetljaje izmišljati, s tem zajcem, da dolgočasno ne
bi postalo, ter predvsem zato, da je krohotanja samo še več, nikakor manj.
Da,
tata-zajec. Ne vem kako je z zajcem, a zase vem, da sem po celodnevni, in
intenzivni, namenjenosti otroku, ob koncu (svojega) dneva povsem izžet. Vendar – da bi še dolgo bilo tako! Obenem pa…
Danes
je opravila kontrolo v drvarnici, zatem pa mi povedala, da mi bo, ko bodo spet
drva pri hiši, pomagala zlagati polena…
Eh, dete, nikakršne
rezervacije ne potrebuješ uveljavljati, ni neke vrste tistih, ki bi hoteli
pomagati, poleg tega pa – pravijo »živi bili, pa videli«, potemtakem če boš,
boš, če ne, potem pa tudi prav. Sem bil kar nekaj časa živ, in sem veliko raznih
zadev gledal, in videl, verjetno radi tega, da mi je danes za večino žal, da
sem jih sploh spoznati smel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar