… žival
pa NI!
Hm, že
slišim razne »strokovnjake«, ki bi mi želeli ugovarjati, češ – tudi živali se
družijo, tudi živali živijo v skupnostih…
Da, res
je, tudi živali se družijo, vendar ta druženja izkazujejo IZKLJUČNO zaradi
KORISTI, do katerih SEBI s pomočjo neke skupnosti dospevajo, in se te koristi
kažejo od večje varnosti, prek njihove »ljubezni« (zadovoljevanja
najprimitivnejše sle, nagona), do lažjega dospevanja do hrane, a ves smisel
tega druženja je v – SEBI zadovoljstvo omogočiti. Še nisem slišal za to, na
primer, da bi žival hotela drugemu hrano odstopati, se raje sama nažre…
Če ji
znese sami, potem bo šla po-svoje, da se ji nikomur ne bo treba prilagajati, in
so neredki primeri, v Naravi, ki o tem pričajo, medtem ko…
Človek
v samem DRUŽENJU videva lasten smisel, NE v koristih, ki bi jih iz tega
druženja lahko imel. Še več, človek se je V KORIST SKUPNOSTI ( = druženja)
pripravljen samemu sebi odpovedovati, svojim potrebam, željam. Potemtakem je
človeku na prvem mestu DRUŽENJE, in potemtakem je v njegovem primeru moč
govoriti o socialnem bitju, dočim je pri živalih druženje izključno posledica
preračunljivosti, sebi-ugodnosti-iskanja, pa kot take NE zmorejo biti socialna
bitja!
Sebičnost
že po svoji definiciji NE zmore biti socialna ( = skupnostna), kajti »vleče« k
sebi, nikakor v prid skupnosti! In nagoni SO sebični.
Ni komentarjev:
Objavite komentar