Bodi zadovoljen s seboj…

Včasih se hudujem, in to zelo, nase, ko ugotavljam kako butast sem, pa razmišljam, razmišljam, ugotavljam in ugotavljam, v želji, da bi tudi do ugotovitve dospel, potem pa naletim na neko sila preprosto, da preprostejša biti ne more, modrost, in se zamislim ej, cepec, pa kako nisi zmogel do takšnega razodetja dospeti?! Pa saj se ti dobesedno ponuja, na vsakem koraku, le poslušati moraš…

 

»Bodi zadovoljen s seboj in življenje ti bo lepo.« Aleluja! Pa ne samo enkrat, v neskončnost alelujana, zares, pa še nazaj, za vsak primer, da premalokrat ne izpade. Bodi zadovoljen in boš zadovoljen, ni kaj, resnica, da ji ni para, pravzaprav neki domišljavi samovšečnosti takšen nasvet niti potreben ni, ga živi sama od sebe. Bodi zadovoljen… če nimaš za hrano do konca meseca, če te bo popravilo avtomobila ogulilo, če so ti rakavo obolenje ugotovili, ma, če te za dvajset let stlačijo v zapor, vseeno – bodi zadovoljen s seboj, in življenje ti bo lepo! Jaz, bedak, pa sem vedno mislil, da je ravno obratno, da moraš najprej imeti sebi (ne sebe!) neke pogoje, ustrezne, zagotovljene, pa da šele naknadno, pa še to pogojno, lahko do zadovoljstva dospeš! Groza, resnično se ne razumem, marsikdaj.

 

In, mimogrede: ko bi se vsaj s skromnostjo, z nelakomnostjo izkazovali, pa da, ajde, še rečem tisti tudi-z-malo-je-moč-zadovoljno-živeti, a kot potrošniki, nikdar siti, vedno hiteči neke komplekse mašiti, nak, kakšna skromnost neki!

 

In še en mimogrede: še sreča da Narava takšnih modrovanj ne posluša, pa se nenehno z nekim nezadovoljstvom nad obstoječo-seboj izkazuje, in se hiti spreminjati, popravljati, izboljševati, čeprav, resnici na ljubo, na pameti nečesa omembe vrednega narediti ne more…