Otoček v tihem morju…

Otoček, v tihem morju sam,

le pest zemljé, da se borovci pnejo,

pa da vrtiček skromen nek imam,

in kakijev za spod neba odejo…

Tolmun bistrine, níkdar da usiha,

zalivček lep, v peščenem dnu plesoč,

pa čolnič, da z valovi sanje diha,

in da za ribami zna tudi biti zroč…

Še hiška skromna, kamen za zidove,

da žar poletja vanjo ne dospe,

in črna kuhinja, pa klet za vse sadove,

obvezno pajek, da se v mrežah tke…

Da čuti mi je morje, in galebe,

in veter, ko iz dalje privrši,

pa da nikdar po snegu ne zazebe,

in da mrazi, da v mrtvo ledeni…

Bi znal tako, od jutra pa do mraka,

in prek noči, iz dneva za ves čas,

kjer ure ni, pa vse kar je počaka,

in zna v ubrano zliti vsak se glas…

In vonj po soli, juga čar nebeški,

pa bosohod povsod, prek vsakih tal,

bi čuvali me raki, morski ježki

in pretnje ostrih, nedopustnih skal…

Bi znal tako, otoček, morje milo,

in sonce, ki še dežju da navdih,

pa da počasi bi se mi budilo,

in legal v topel vetriča bi dih…