V
večernem kotu mrak leži,
in
zgodbe mi šepeče,
nikakor
mu umeti ni,
da gre
v spomin boleče,
in
vleče, vleče svojo nit,
jo v
nedogled razpreda,
ga v
vinu skušam utopit,
ker mi
vse bolj preseda…
Ko prek
planjave, iz neke daljave,
šinejo
note, vselej mi prave,
in
violina z njimi zadehti,
mrak se
raztresa v objemu čudesa,
kot pa
ponese me v širna nebesa,
pa
oživijo mi v solzáh oči…
Ne boš,
ne boš me v kot dajal,
da v
prazno tam mi mine,
ne boš
nikdar me prikoval
med
jalove spomine,
dokler
mi zmorejo oči
se z
roso okrasiti,
dokler
v duši mi topli
bom
zmogel še hoditi…
Mi
violina družica je draga,
vselej
popelje, vselej pomaga,
da se
izlije, tisto, kar boli,
ko
preko strune poda se dehteče,
da mi
nekje v globinah trepeče,
tudi v
peklu sonca žar budi…
Nekaj
besed moram k tej pesmi pripisati, kajti… skoraj bi se je na pamet naučil…
Mala je
čofotala v bazenu, in na vsak način sem »moral« biti poleg nje, v vodi. K sreči
je pri roki miza, na njej pa sta bila papir in svinčnik, kajti – začeli so se
mi porajati verzi…
Nisem
štel zlogov, pač pa sem pesem oblikoval na osnovi umišljene melodije, pa sem
verze, ob zapisovanju, tudi pel in – ko sem končal prvo kitico, sem zaslišal
njen »se«, nato, ko sem zapel, »se enklat«, pa »se enklat«, in ta prošnja bi se
kdo ve koliko časa vlekla, ko ji ne bi pojasnil, da moram za nekaj časa
napisano »odložiti« ter iti naprej. In res, tudi druga kitica je smela
zaživeti, s čemer se je znova prebudila kopica njenega »se enklat«, in sem ji
kar nekajkrat zapel obe kitici, potem pa spet – če hočem naprej, ne morem peti…
Po
tretji, četrti, po vsaki kitici je bilo popolnoma enako, le količina zapetega
se je povečevala, dokler, na koncu – če ji nisem desetkrat cele pesmi zapel,
potem ji tudi enkrat nisem, in njen »se enklat« se je umiril šele po tem, ko
sem izdahnil tisti »dete, ne morem več«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar