Družica draga…

V večernem kotu mrak leži,

in zgodbe mi šepeče,

nikakor mu umeti ni,

da gre v spomin boleče,

in vleče, vleče svojo nit,

jo v nedogled razpreda,

ga v vinu skušam utopit,

ker mi vse bolj preseda…

 

Ko prek planjave, iz neke daljave,

šinejo note, vselej mi prave,

in violina z njimi zadehti,

mrak se raztresa v objemu čudesa,

kot pa ponese me v širna nebesa,

pa oživijo mi v solzáh oči…

 

Ne boš, ne boš me v kot dajal,

da v prazno tam mi mine,

ne boš nikdar me prikoval

med jalove spomine,

dokler mi zmorejo oči

se z roso okrasiti,

dokler v duši mi topli

bom zmogel še hoditi…

 

Mi violina družica je draga,

vselej popelje, vselej pomaga,

da se izlije, tisto, kar boli,

ko preko strune poda se dehteče,

da mi nekje v globinah trepeče,

tudi v peklu sonca žar budi…

 

Nekaj besed moram k tej pesmi pripisati, kajti… skoraj bi se je na pamet naučil…

 

Mala je čofotala v bazenu, in na vsak način sem »moral« biti poleg nje, v vodi. K sreči je pri roki miza, na njej pa sta bila papir in svinčnik, kajti – začeli so se mi porajati verzi…

 

Nisem štel zlogov, pač pa sem pesem oblikoval na osnovi umišljene melodije, pa sem verze, ob zapisovanju, tudi pel in – ko sem končal prvo kitico, sem zaslišal njen »se«, nato, ko sem zapel, »se enklat«, pa »se enklat«, in ta prošnja bi se kdo ve koliko časa vlekla, ko ji ne bi pojasnil, da moram za nekaj časa napisano »odložiti« ter iti naprej. In res, tudi druga kitica je smela zaživeti, s čemer se je znova prebudila kopica njenega »se enklat«, in sem ji kar nekajkrat zapel obe kitici, potem pa spet – če hočem naprej, ne morem peti…

 

Po tretji, četrti, po vsaki kitici je bilo popolnoma enako, le količina zapetega se je povečevala, dokler, na koncu – če ji nisem desetkrat cele pesmi zapel, potem ji tudi enkrat nisem, in njen »se enklat« se je umiril šele po tem, ko sem izdahnil tisti »dete, ne morem več«…