Vem…

Vem, kam hočem…

ko vztrajam,

da v preteklosti ostajam,

in da v svojem si pojočem

najdem prepotreben mir,

mi je znati, mi je dati,

mi je dano pesmi tkati,

in buditi,

in hraniti

v sebi njih izvir…

 

Vem, kam hočem…

ko odpišem,

da si sonce v svetu rišem,

da v tistem nemogočem

obudim neba si šir,

mi je stati, in obstati,

pot začeto dokončati,

jo voditi,

čisto iti,

preko vseh ovir…

 

V sebi vselej dom svoj nosim,

le vse bolj zapiram vrata,

da vstopiti redkim rata,

je bilo preveč smeti,

in nikogar več ne prosim,

naj bo to, kar zmore biti,

itak vsepovsod je riti,

ena več ne bremeni…

 

V sebi vselej dom svoj nosim,

krov pod zvezdami mu sije,

naj bo sonce, dež naj lije,

v njem se čas mi ne skazi,

skozi okna misli trosim,

od gnoja vstran in kloake,

z njimi vse svoje napake,

času, da jih prevetri…

 

Vem, kam hočem…

nisem skaza

brez časti in brez obraza,

naj smejim se, naj se jočem,

vselej zret smem v oči,

mi dlani ni več nuditi,

se z zaupanjem slepiti,

le verjeti,

da odšteti

zmorem svoje dni…

 

Kot človek, seveda,

in ne kakor beda,

ki je, da hiti zasvinjat,

ker drugega sploh ji ni znat.