Čez dan
se je voda v najinem zalivu ogrela, in je imela ob štirih, popoldne, najmanj
petindvajset stopinj, raje kako več, pa…
Sprva
sem ji mislil družbo delati s stola, vendar, ker ji bazen, v zadnjih dneh, brez
mene ni več zanimiv, vsaj za dlje ne kot za nekih deset, morda petnajst minut,
sem njeni, in meni ljubši, volji prisluhnil, pa sva družno čofotala najmanj uro
in pol. Voda topla, dete v nenehnem gibanju, zrak segret, bazen pa v skrbni
senci trte, da otroka sonca žar ne more opeči. In mi je bilo, po dolgem času,
žal, da sem, pred skorajda štiridesetimi leti, prodal Strunjan, staro, kamnito,
a prenovljeno, kmečko hišo, ležečo na dvajsetih arih kultivirane parcele,
čeprav… odkar so »gospe« in »gospodje« začeli množično hoditi v turistične
kraje, in s seboj nositi svojo »kultiviranost«, me takšni kraji odbijajo, vsaj
v času turistične sezone. Ne, ne, ne ljudomrzec, zgolj govnomrzec…
Kakorkoli
že, po vodnem uživanju se je dete, na najini plaži, osvežilo še s štirimi
režnji lubenice, in je tako poskrbela, da je tudi druga buča, od dveh
kupljenih, izginila. Bova jutri morala drugačno osvežitev poiskati…
Tudi s
sladoledom sem se naučil skrbneje ravnati, da zmorejo trije litri, pa še
dodatno osem kornetov, zadoščati za cel teden. Izključno njenega sladkanja,
kakopak. Sicer bi ga jedla kot pire krompir…
Ni komentarjev:
Objavite komentar