Misel

Kam vse misel mi ne krene,

ko zastavi kakor hoče,

ne zastaja, da povpraša,

če bi z njo šel poletet,

včasih me prek trat požene,

da užijem jih cvetoče,

včasih pa me tja odnaša

kamor sonce gre umret…

 

Včasih je v službi vraga,

pa poda se v temine,

preizkuša, če mi dano

je za svet dovolj moči,

včasih sklene, da pomaga,

pa med zvezde neke šine,

da prebuja razigrano

in mi voljo prebudi…

 

Vsepovsod mi je domača,

vsepovsod nekaj obuja,

kamorkoli že me vodi,

zmorem sebe prepoznat,

prav ničesar mi ne vrača,

ko za šalo mi ponuja,

posmehuje se usodi,

češ da sam sem znal izbrat…

 

In tako nenehno leta,

v dalje neke širi krila,

ji nikoli moč ne peša,

le leti, leti, leti…

včasih ljuba, kdaj prekleta,

včasih lepa, kdaj nemila,

kot da neko brozgo meša,

da mi dneve z njo poji…

 

Vendar – ko enkrát zastane,

ko za vselej izpuhti…

prek neba širne poljane

me v tihoto odloži.