Uvodoma:
eno je govoriti, drugo je narediti…
Kadar
imaš nekoga rad/a, takrat bi, BAJE, zanj/o »vse naredil/a«! Takšno
samo-dopovedovanje obstaja že celo večnost, čeprav gre praviloma zgolj za LAŽ,
eno izmed neštetih, na katerih funkcionira nagonski svet! A kljub temu, recimo,
da gre za resnico…
Med
nagonskim »zate bi vse naredil/a« in razumskim obstaja velika razlika, kajti…
Nagonski
temelji na sebičnosti, in ve, da je najprej-treba-imeti-rad-SEBE, pa – tudi, če
bi, MORDA, zares »vse« za nekoga naredil, bi tudi tisto, kar se kot NEMORALNO
izkazuje (nagoni nimajo nekih etičnih zadržkov), medtem ko nečesa zagotovo ne
bi naredil, ne bi SEBI ŠKODE PORAJAL (ne svojemu materialnemu stanju, pač pa
dobesedno sebi!) za to, da bi drugemu bolje ustvarjal!
Razumski
temelji na etičnem, potemtakem mu uvidevnost ni tuja, pa bi za nekoga »vse«
naredil, razen tistega, kar je NEMORALNO, ampak… razumski zna in zmore SEBI
ŠKODOVATI, zavestno, namenoma, za to, da drugemu bolje ustvarja.
Ni ga,
za kogar bi vse naredil! Tistih, za katere bi naredil vse v okvirih etičnega,
je, poleg mojih otrok, bore malo. Pri ostalih pa neke njihove vrednosti,
potrebne za takšno moje čustvovanje, ne vidim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar