Izsiljevanje…

Lahko bi se mu tudi vsiljevanje reklo, vsiljevanje »moje« namere, odločitve, želje… »tvoji«…

 

Izsiljevanje je povsem običajna zadeva, sestavni del mnogih pogovorov, ki, v svojem bistvu, sploh niso pogovori, kajti v pogovoru gre za izmenjavo mnenj, potemtakem sta obe strani slišani in tudi upoštevani, na tak ali drugačen način, dočim je pri izsiljevanju ena stran podrejena, načeloma vsaj, in je pričakovano, da bo, na koncu, tudi podlegla…

 

Izsiljevanje poteka na vseh področjih, in v vseh starostnih skupinah. Denimo tudi tisti, iz nekega »vrtca«, če-mi-ne-daš-bonbona-ne-bova-prijatelja, ni nič drugega kot izsiljevanje. Kakor so izsiljevanje tudi vsi če-ti-ne-narediš-tega-tudi-jaz-onega-ne-bom, če-me-imaš-rad/a-boš-naredil/a-tako-in-tako, skratka neko povsem običajno komuniciranje običajnih nekih družinskih zvez, komuniciranje, ki ne govori samo o popolni ODSOTNOSTI spoštovanja (če nekoga spoštujem, mu dopuščam biti tisto kar je!), in ljubezni (če imam nekoga rad, potem ga ne silim v njemu neljubo!), da o odsotnosti neke civiliziranosti, kultiviranosti ne izgubljam besed, pa da ne omenjam neke nezmožnosti dogovarjanja…

 

Izsiljevanje je praviloma naravnano v zagotavljanje dobrobiti izsiljevalca, ki se, v skladu s tistim cilj-opravičuje-sredstva, ne meni za to, kaj bo izsiljevanemu povzročil (in mu povzroča nevšečnosti), pomeni, da se NE izkazuje z uvidevnostjo (pač pa izključno s sebičnostjo), potemtakem se tudi z etičnostjo ne more…

 

Tudi takrat, kadar to izsiljevanje poteka (recimo temu tako) povsem dobronamerno, v prid tistega, katerega izsiljuješ, taistemu neprijetnosti porajaš! Denimo, sila banalen, prepričan sem, da vsakomur znan primer: še žličko za mamo, pa žličko za očka, babico, dedka… in, če imaš rad te vse, za katere žličke-ješ, in če hočeš to tudi dokazati, potem se, pač, moraš preobjedati, ali vsaj jesti takrat, ko ti, iz kateregakoli (ni pomembno katerega) razloga – jesti ne prija! Kajti tisti, ki te (dobesedno) pita, bolje »ve« o tem, kaj (in koliko) v tistem trenutku potrebuješ, kot o tem ve tvoje telo, tvoj organizem, obenem pa se ne zaveda, ali, še huje, mu ni mar za to, da tebi neprijetno povzroča…

 

Da bi izsiljevanje uspelo, mora obstajati tudi možnost za to, da z neuspelim izsiljevanjem nekoga prizadeneš. Absurd, kajti prizadeneš ga v obeh primerih, le da je prizadetost takrat, kadar izsiljevani popusti, ko podleže izsiljevanju, manjša. Potemtakem izsiljevanje temelji predvsem na čustveni ravni, in prav zaradi tega večinoma tudi uspeva, čeprav – ko enkrat popustiš, takrat se rado izkaže, da izsiljevanje postane stalen način doseganja nekih interesov (izsiljevalca), da mu noče biti konca, zaradi česar je najboljša rešitev ta, da se že pri prvem poskusu ne ukloniš, čeprav…

 

Da, ta moj pogost čeprav…

Žal je občost tako »poštena« in »moralna«, da marsikdaj nikakršnih zadržkov ne pozna, pri doseganju svojega, pa se zna zgoditi, kakor se je tudi meni nekajkrat, da sem v prid neke skupnosti (denimo /tudi/ delovnega kolektiva) marsikakšna govna (po)žrl, katerih sicer, ko bi izključno nase gledal, ne bi. Sto zaposlenih, sto delovnih mest (in to v časih razpada tržišča)… (pre)močan nasprotnik, celo iz državne uprave… nedokazljivost izsiljevanja (skozi telefonski pogovor izkazanega)… pa »raje« pozabiš na svojo načelnost, na neke zamudne obresti, jih ne zaračunaš, kot pa da bi ob letu, ko je čas za obnovitev pogodbe, ugotovil, da se je grožnja uresničila, in je podjetje brez določenega števila delovnih mest ostalo…

 

Kakorkoli že, izsiljevanje o ničemer lepem ne priča, pa bi se bilo težko strinjati s tem, da tam, kjer je izsiljevanje nekaj samoumevnega, obstaja toliko lepote, kolikor je o njej (iz)govorjenega. Predvsem pa je pomembno to, da – tudi, če se ti kdaj zgodi, da si žrtev izsiljevanja, pa mu, v prid nekoga DRUGEGA popustiš, ne greš prek meja dovoljenega, etičnega!