Pa sta »šli« dve uri…

Malodane hip za tem, ko sem, dopoldne, zaključil pogovor z bratom, je zazvonil telefon in na moje presenečenje se je oglasil urednik Cicibana in Cicidoja…

 

Po daljšem času so nekaj mojega objavili (priznam, toliko je od takrat, ko sem gradivo poslal, da sem na zadevo že pozabil, jo, v bistvu, odpisal), pa – ker so že leta minila od poslednjega tovrstnega primera, in ker z njim, kot novim urednikom, še nisem sodeloval, je začutil potrebo po tem, da preveri podatke o meni, s katerimi razpolagajo v založbi. In sva uredila zadeve, kar tako, sproti... in bom v prihodnjih dneh pričakoval poštarja, da mi prinese izvoda z objavljenim besedilom.

 

Kakorkoli že, poleg tega, da me je presenetil, prijetno, me je tudi (z)iritiral, pa sem se hipoma odločil izvesti nek eksperiment. In sem njemu, posledično, nekaj pesmic poslal, novejšega izvora in bolj starejšim malčkom namenjenih, predvsem pa besed(n)o-igralnih, nato pa, v knjižno uredništvo iste založbe, tudi dva knjižna rokopisa, namenjena otrokom in oba tudi že ilustrirana…

 

Nisem vsakdanji, pa tudi moje besede takšne ne morejo biti, in se tega še kako zavedam, kakor se zavedam tudi izhajajočega dejstva, ki govori o tem, da nisem najbolj skladen z občim okusom, pa nekih pričakovanj, v zvezi s poslanim, nimam, in si jih tudi ne drznem poroditi. Pač, bo kar bo, in kakor bo, v obeh primerih odločanje ni v mojih rokah, pa bi bilo nesmiselno, ko bi se kakorkoli s tem obremenjeval. Pravzaprav – še raje izhajam iz tega, da bodo zadeve ostale kakršne so, da potemtakem nikakršnih rezultatov ne bo. Bom preživel, in tudi nadaljeval, s pisanjem, po svoje in predvsem zaradi sebe.