Sršenja…

Ti bi se z menoj igral?!

Prav, pošast srhljiva,

vendar – če me boš vžgal,

gre ti perspektiva…

 

In tako se, tu in tam,

v dan mi pripeti,

da sršen nek neugnan

v sobo prileti…

 

Je pozabil kje so dveri,

noče sploh oditi,

meni pa, naj ne zameri,

z njim ni podeliti…

 

Pa preganjam ga veselo,

z muholovcem mlatim,

prav razgibano je delo,

dokler ga ne sklatim…

 

Pa v pinceto, zna boleče,

in brž škarjice v roké,

mine mu vse brenčeče,

ko po delih v školjko gre…