Kaj meniš…

Kadar me povprašaš po mnenju, in ti svoje mnenje tudi povem, takrat imaš v bistvu dve možnosti – ali to moje mnenje sprejmeš, ga upoštevaš, ali pa ga zavržeš, mu nasprotuješ…

 

V prvem primeru me zares sprašuješ po MOJEM mnenju, in ti to moje mnenje ZARES POMENI, v drugem primeru pa…

 

Bodisi me ugotavljaš kot nezmožnega razmisleka, kot nekoga, ki NE ve o tistem, o čemer govori, a kljub temu govori, potemtakem, če poenostavim, me ugotavljaš za – neumnega!

 

Bodisi me ugotavljaš kot nekoga, ki NAMENOMA skuša dejanska stanja spreminjati, jih v nekih NEresnicah prikazovati, vrag vedi zaradi kakšnega nekega svojega interesa, potemtakem, če poenostavim, me ugotavljaš za – lažnivca!

 

Absurdno stanje, sila zanimivo, v obeh primerih, je to, da s tem, ko sprašujem bodisi bedaka, bodisi lažnivca – lastno neumnost izkazujem, ker bi moral vedeti, da ne od bedaka, ne od lažnivca ne morem pričakovanega odgovora prejeti!

 

Da, obstaja tudi tretja možnost, ta »bodisi«, ki se, žal, večinoma izkazuje kot DEJANSKI VZROK spraševanja, in ta možnost je to, da skušaš s svojim zoperstavljanjem mojemu odgovoru SVOJE pojmovanje meni vsiliti, v bistvu sebe vsiliti meni, mene spremeniti v sebi podobnega, sprejemljivega. In prav na tak način potekajo malodane vsi »pogovori«, ki sploh pogovori niso, kajti – za pogovor je potrebno imeti, poleg ust, tudi ušesa. In tudi med njimi, da vsaj o lastnem namenu, o sebi, vem. Če drugega ne, da skušam o pravilnosti tistega po-moje presojati.

 

Ne maram, kadar me sprašujejo zato, da slišanega ne bi upoštevali. In, mimogrede – tam, kjer želiš za vsako ceno sebe vsiliti, biti tisti, čigar po-moje bo odločal, tam nobene uvidevnosti ni, pa tudi spoštovanje in imeti-rad osnove nimata.

 

Kaj praviš, imaš rad ptico, takrat ko jo po-svoje v kletko zapreš, ali jo imaš rad takrat, ko ji pustiš, da po-njeno leta naokoli, četudi je ne moreš v vsakem trenutku videti, je celo nikoli več ne boš videl?!