»Kolektivna zavest«…

V naslovu zapisano besedno zvezo radi uporabljajo, kadar o neki občosti govorijo, čeprav… osebno sem prepričan, da takšna zavest sploh ne obstaja, ker – ne more obstajati!

 

Ko imaš bitje, ki se niti samo sebe kot celote, in v celoti, ne zaveda, je takrat moč govoriti o zavedajočem-se bitju?! Je moč govoriti o tem, da če »poznam« samo delček, o celoti, katere sestavni del je (tudi) ta delček, pa ničesar ne vem, da se takrat zavedam, dejansko zavedam dejanskega… ko pa niti tega ne vem, v kakšnem odnosu napram celoti se ta delček izkazuje, kako sam vpliva na celoto in, obratno, kako celota nanj učinkuje?! Sploh smem govoriti o tem, da karkoli poznam, ko pa sem ta karkoli izluščil iz nečesa, iz neke celote, in ga obravnavam tako, kot da bi bil nekaj samostojnega, samo-obstoječega, o samem sebi odločujočega?! Ne, prepričan sem, da v takšnem primeru ni moč govoriti ne o poznavanju, česarkoli, še manj o tem, da sem se zmožen dejanskega stanja zavedati, ga razumeti in o njem vedeti!

 

In kolektiv, »ljudstvo«, »človeštvo«, je pretežno iz takšnih posameznikov sestavljeno, in prav takšni se izkazujejo, vsi »kolektivi«, s svojo »kolektivno zavestjo«, ko se tako silovito »zavedajo«, da niti tega ne zmorejo doumeti, da SAMI POSLABŠUJEJO kolektivna, družbena stanja, da SAMI PONAVLJAJO zgodovino… kot jo ponavlja sleherno mravljišče, v katerem so pretežno usta, in riti, medtem ko o glavah ni veliko povedati, razen tega, seveda, da se usta na njih nahajajo…

 

Kadar se nečesa zavedam, takrat…

Moram vedeti najprej o sebi, o svoji vlogi, o svojem mestu v vsem, kar obstaja. Moram vedeti kako to, kar obstaja, učinkuje name, in kako sam učinkujem nanj. In da bi to vedel, moram najprej sebe poznati, vse tisto, kar me poganja, vse tisto česar sem in česar nisem zmožen.

Nato moram poznati svoje neposredno okolje, hip kasneje tudi tisto posredno, tisto veliko, največje, tisto celoto, kateri vse-obstoječe pravim. Vsaj nekaj moram o tem vedeti, da bi zares poznal, in predvsem moram vedeti po kakšnih zakonitostih se izkazuje, da se na vselej enake vzgibe z vselej enakimi odgovori izkaže. Da, vse, dobesedno vse posluje po nekih zakonitostih, le-te so edina determiniranost, edina »usoda«, ki zares obstaja, pa – če te zakonitosti poznaš, potem, ni vrag, da boš s svojo »ustvarjalnostjo« sebi kvaril…

 

Ne, ne poznajo ničesar! Njim je, na primer, »poznati« nekoga že to, da ga srečajo, se, morda, z njim rokujejo in nekaj besed spregovorijo… potem pa, kasneje, če imajo takšno priložnost, da se srečanja obnavljajo, sproti ugotavljajo nek svoj zdaj-ga-pa-zares-poznam, ki se lahko v nedogled vleče, ko se spreminja, ne da bi kadarkoli dospel do – dejanskega poznavanja!

Da, zato jih žejne-prek-vode-peljejo, zato so slišane obljube tisto, kar odloča pri nekih izbiranjih (kako bi drugače izbiral tisti, ki ve samo to, kaj bi zase rad, ni pa zmožen ugotavljati značajev, sposobnosti, verodostojnosti?!), zato »kolektivna zavest« slavi neke cilje, takšne, ki niti zastavljeni ne bi smeli biti, ker niso z realnostjo, z ZAVEDANJEM utemeljeni!

 

Ne, NI »kolektivne zavesti«, so samo kolektivne ŽELJE, DOMNEVE, PRIČAKOVANJA, UTVARE… in predvsem – NAPAKE!

 

Ne vem sicer, če bi bilo bolje, ko bi jezikoslovci, takrat, ko besede izmišljajo, sodelovali z nekimi psihologi, sociologi, z nekimi dejanskimi strokovnjaki, ki poznajo naravo dvonogega občestva, da bi zmogli ustreznejše oblikovati, značilnostim taistega občestva ustrezno, vem pa, da bi bilo krepko bolje, ko ene in iste besede ne bi govorile o tako različnih vsebinah, kakršne se izkazujejo pri ljudeh in človejakih. In med te besede zagotovo tudi beseda zavedanje, zavedati se, sodi.