Ne, ne, ne moraliziram…

Velikokrat sem poslušal očitke na račun mojih prizadevanj, nekajkrat tudi tiste, ki so o mojem domnevnem moraliziranju govorili, ker so, pač, njihovi avtorji nesposobni za celovit nek vpogled mene…

 

Ne morem moralizirati, in tega ne morem iz dveh povsem preprostih razlogov. Kot prvo, s svojimi besedami ne nagovarjam občestva, ne pišem povprečnim, daleč od tega, potemtakem jim tudi ničesar sporočati ne hitim. Kot drugo – sem že ugotovil, da določenih področij ni moč elektrificirati oziroma razsvetliti, pa čemu bi se trudil čudeže ustvarjati, ko pa vem, da jih ni moč?!

 

Ne, ne moraliziram, je pa res, da zadeve obravnavam predvsem z etičnega vidika, ker boljšega, pač, ne poznam. Etičnost je namreč edina zadeva, ki zmore dejansko sobivanje omogočati, ga celo porajati, skrbeti za njegov obstoj, medtem ko je vse ostalo le neko butasto nakladanje, že stoletja izkazujoče se, tako v svojih »prizadevanjih«, kakor tudi, in zlasti, v svojih – neuspehih! Če za uspeh ne štejem, seveda, to, da čreda še vedno skupaj ostaja, vendar ne kot enovitost, pač pa zgolj kot seštevek posamičnosti. Nagonska realnost, na vseh področjih njihovega »sobivanja«…

 

Potemtakem: zapisujem posameznikom, za katere upam, da se med njimi tudi razumski znajdejo, in tudi, če ne predvsem, takšni, ki bi imeli, vsaj načeloma, moč spreminjanja. In takšnim, v to ne dvomim, moje »moraliziranje« ne bi znalo biti moteče.