Kdo, kaj in predvsem – kako?

Cilji so neka povsem običajna zadeva, vsakdo si jih zastavlja, različne, od tistih lažjih, v materialnih podobah izkazovanih, do najtežjih, s katerimi se posamezniki ukvarjajo. Kakorkoli že, preden kreneš nekemu cilju naproti, moraš poznati vsaj tri stvari…

 

Najprej moraš vedeti o tistem kdo si, poznati svoje sposobnosti, vedeti do kod se boš spustil tvegati, vedeti koliko zmoreš prenesti in kako si to zmožen izkazati.

Za obče je značilno precenjevanje samih sebe, tisto stanje, ki domišljavost izkazuje, čeprav sami govorijo o samozavesti, zato pri težjih ciljih praviloma doživljajo neuspehe. Kolikor jih takšni cilji sploh zanimajo, seveda.

Pravijo, da je tveganje vselej prisotno, pa je nanj potrebno računati, obenem pa je res tudi to, da – če nimaš česa izgubiti, denimo neke kredibilnosti, potem je itak povsem zaman od tebe kakršnokoli odgovornost pričakovati. Pač, ni mi uspelo…

Pasti sploh ni težko, padcev se navajamo že od rosnih let, ko se učimo hoditi, a najtežji del padca je – pobiranje. In tu se povsem ista zadevščina ponavlja, kot pri samem precenjevanju lastnih sposobnosti – če poprej nisi bil drugega kot nič-posebnega, se tudi kaj dosti pobirati ne moraš, da bi do istega dospel…

 

Kaj želim doseči, tu je zadeva, vsaj pri materialnih ciljih, nekoliko lažje opredeljiva, saj, denimo, imenovati neko znamko avtomobila, katero si želim omisliti, ni tako zapletena zadeva. Zapletena pa utegne postati naknadno, ko ob avtomobilu ugotoviš, denimo, da ga ne boš uspel odplačati, ali da so stroški njegovega imetja previsoki za tvoje zmožnosti. Da temu ni tako, bi se dalo slišati z vseh strani, čeprav… kar nekaj takšnih primerov poznam, pri katerih je šlo za krepko precenjevanje samega sebe, obenem pa pogled prek oceana, tam, kjer so še bolj, kot so tukaj, vajeni imeti na podlagi predvsem želja in nekih obetov, pogled, ki govori o množičnih šotoriščih, v katera so se nastanili vsi tisti, ki so preveč na upanja svojo lakoto opirali, in prav nič upoštevali to, da se utegnejo gospodarske razmere spremeniti…

 

Kako?! Preden se odločim odgovoriti na to vprašanje, ki je sicer med vsemi zapisano na poslednjem mestu, a je celo pomembnejše od preostalih dveh, moram poznati okoliščine, v katerih bom deloval v želji po doseganju cilja. V kolikor teh okoliščin ne bom poznal, se zmorem znajti sredi samih neljubih mi dejstev. In takrat, ko poznam razmere…

Obči se praviloma odločajo za linijo najmanjšega odpora, itak so, nedvomno, »oportuni«, potemtakem do skrajnosti prilagodljivi, v svoji nenačelnosti. Ta linija najmanjšega odpora je tista pot, ki na najhitrejši možen in najlažji način omogoča, vsaj načeloma, dospetje do cilja, tisti njihov vsi-tako-počnejo. Zadevščina, za katero je značilno predvsem to, da ne vzbuja nikakršnih pomislekov ob izkazovanih ravnanjih (razen takrat, seveda, ko se neposredne grožnje zase zavedajo), zlasti ne etičnih, pa je ta njihov vsi-tako-počnejo ne samo osnova, pač pa kar izkaz preračunljivega, pokvarjenega časa, katerega živimo, časa, v katerem je skupnost dobra samo za omogočanje in dajanje, dejansko pa slehernik gleda izključno na lastne interese.

 

Biti uspešno, na nekem pridobitniškem področju, zmore biti dobesedno vsako teslo, kateremu je omogočeno na razne načine kršiti zakone ter s tem škodovati skupnosti, samo ustrezno priložnost potrebuje, da se na neko izhodiščno mesto postavi. Ko pa bi bilo moč do uspešnosti dospevati izključno v etičnih okvirih… kako hitro bi se razblinila fama o sposobnih in ne-vem-kakšnih-še Slovencih, in/ali kateremkoli drugem »narodu«!

 

Kdo, kaj, kako. Če si ni(h)če, ti je upoštevanja vreden samo tisti kaj. Če nisi ni(h)če, potem pa boš marsikatero, če ne kar njih večine, priložnosti, katere je-treba-izkoristiti, preprosto spustil mimo sebe… da ostaneš (ne)kdo, in da veš, kako ti to uspeva.