Cilji
so neka povsem običajna zadeva, vsakdo si jih zastavlja, različne, od tistih
lažjih, v materialnih podobah izkazovanih, do najtežjih, s katerimi se
posamezniki ukvarjajo. Kakorkoli že, preden kreneš nekemu cilju naproti, moraš
poznati vsaj tri stvari…
Najprej
moraš vedeti o tistem kdo si, poznati svoje sposobnosti, vedeti do kod se boš spustil
tvegati, vedeti koliko zmoreš prenesti in kako si to zmožen izkazati.
Za obče
je značilno precenjevanje samih sebe, tisto stanje, ki domišljavost izkazuje,
čeprav sami govorijo o samozavesti, zato pri težjih ciljih praviloma doživljajo
neuspehe. Kolikor jih takšni cilji sploh zanimajo, seveda.
Pravijo,
da je tveganje vselej prisotno, pa je nanj potrebno računati, obenem pa je res
tudi to, da – če nimaš česa izgubiti, denimo neke kredibilnosti, potem je itak
povsem zaman od tebe kakršnokoli odgovornost pričakovati. Pač, ni mi uspelo…
Pasti
sploh ni težko, padcev se navajamo že od rosnih let, ko se učimo hoditi, a
najtežji del padca je – pobiranje. In tu se povsem ista zadevščina ponavlja,
kot pri samem precenjevanju lastnih sposobnosti – če poprej nisi bil drugega
kot nič-posebnega, se tudi kaj dosti pobirati ne moraš, da bi do istega dospel…
Kaj
želim doseči, tu je zadeva, vsaj pri materialnih ciljih, nekoliko lažje
opredeljiva, saj, denimo, imenovati neko znamko avtomobila, katero si želim
omisliti, ni tako zapletena zadeva. Zapletena pa utegne postati naknadno, ko ob
avtomobilu ugotoviš, denimo, da ga ne boš uspel odplačati, ali da so stroški
njegovega imetja previsoki za tvoje zmožnosti. Da temu ni tako, bi se dalo
slišati z vseh strani, čeprav… kar nekaj takšnih primerov poznam, pri katerih
je šlo za krepko precenjevanje samega sebe, obenem pa pogled prek oceana, tam,
kjer so še bolj, kot so tukaj, vajeni imeti na podlagi predvsem želja in nekih
obetov, pogled, ki govori o množičnih šotoriščih, v katera so se nastanili vsi
tisti, ki so preveč na upanja svojo lakoto opirali, in prav nič upoštevali to,
da se utegnejo gospodarske razmere spremeniti…
Kako?!
Preden se odločim odgovoriti na to vprašanje, ki je sicer med vsemi zapisano na
poslednjem mestu, a je celo pomembnejše od preostalih dveh, moram poznati
okoliščine, v katerih bom deloval v želji po doseganju cilja. V kolikor teh
okoliščin ne bom poznal, se zmorem znajti sredi samih neljubih mi dejstev. In
takrat, ko poznam razmere…
Obči se
praviloma odločajo za linijo najmanjšega odpora, itak so, nedvomno, »oportuni«,
potemtakem do skrajnosti prilagodljivi, v svoji nenačelnosti. Ta linija najmanjšega
odpora je tista pot, ki na najhitrejši možen in najlažji način omogoča, vsaj
načeloma, dospetje do cilja, tisti njihov vsi-tako-počnejo. Zadevščina, za
katero je značilno predvsem to, da ne vzbuja nikakršnih pomislekov ob
izkazovanih ravnanjih (razen takrat, seveda, ko se neposredne grožnje zase
zavedajo), zlasti ne etičnih, pa je ta njihov vsi-tako-počnejo ne samo osnova,
pač pa kar izkaz preračunljivega, pokvarjenega časa, katerega živimo, časa, v
katerem je skupnost dobra samo za omogočanje in dajanje, dejansko pa slehernik
gleda izključno na lastne interese.
Biti
uspešno, na nekem pridobitniškem področju, zmore biti dobesedno vsako teslo,
kateremu je omogočeno na razne načine kršiti zakone ter s tem škodovati
skupnosti, samo ustrezno priložnost potrebuje, da se na neko izhodiščno mesto
postavi. Ko pa bi bilo moč do uspešnosti dospevati izključno v etičnih okvirih…
kako hitro bi se razblinila fama o sposobnih in ne-vem-kakšnih-še Slovencih,
in/ali kateremkoli drugem »narodu«!
Kdo,
kaj, kako. Če si ni(h)če, ti je upoštevanja vreden samo tisti kaj. Če nisi
ni(h)če, potem pa boš marsikatero, če ne kar njih večine, priložnosti, katere
je-treba-izkoristiti, preprosto spustil mimo sebe… da ostaneš (ne)kdo, in da
veš, kako ti to uspeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar