Vreme
je, kakršno je, se ne pritožujem. Tudi takšno je potrebno. In je povsem
negotovo, vsake toliko z nebeških pip scurlja, kaže, da bi jim bilo potrebno
tesnilke zamenjati, pa…
Ko že
pomislim, da bi koso pograbil, mi pogled v realnost misel odmisli. Ni mi takšne
sile, da bi pod tušem kosil. In bolj kot se bliža sredina dneva, bolj si kot
samoumevno dopuščam ugotovitev »boš pa jutri zastavil«…
Gotovo
je to, da sem zgodaj vstal, ob dopuščanju možnosti, četudi majhne, da se bo
krpica olajšanega neba prikazala, pa da bi pod njo. In zagotovo se ni, vsaj
doslej ne, za eno samo minuto. Potemtakem sem, zagotovo, danes samega sebe
preuranil. Ni hudega.
Zagotovo
so neke malenkosti, vsakdanje, malodane rutinske bi bile, ko jih ne bi, tu in
tam, s kakšno mrvico drugačnosti začinil, o(d)pravljene, vsaj do večera. Mi je
všeč, kadar zmorem negotovosti vsaj delček tistega ne- odščipniti…
In
zagotovo je tudi to, da sem prebral poslano mi pogodbo, zaenkrat prek e-pošte,
ter se s svojim nimam-pripomb nanjo odzval, pa da sme zdaj zadeva začeti teči.
Tako in tako bo pol leta čakati na izid knjige…
Včeraj
sem skušal, najprej na-pamet, po spominu, ugotoviti, koliko jih bo, povsem
mojih, avtorskih, skupaj z novo. Pa se mi je zataknilo, ni šlo. Nato sem
ugotavljal na zanesljivejši način, s štetjem na polici ležečih ter s pridodajanjem
nekih tistih, ki v svojih fizičnih podobah ne obstajajo, ker so del novotarij,
elektronske. Pomeni, da sem spet moral, delno, po spominu, da sem do dvajsetih
dospel, čeprav… še vedno mi nekaj »ne štima«, vendar – da bi dejansko stanje
ugotovil, bi moral med »fascikle«, v iskanje pogodb, a se mi tega, preprosto,
ne ljubi početi…
Nekoč
sem imel seznam rokopisov, poslanih založbam. Ne vem, zadeva se je izgubila, a
jih je vsaj toliko, raje več, kot izdanih, in so zato, da v nekem niču na
lasten nič čakajo. Domnevam vsaj tako, upoštevaje čase, v katerih o malodane
vsem odloča denar. Prav, spremeniti mi ni moč. Morda nekoč… ne, ne, z upanji in
s tolažbami skušam čim manj opraviti, čemu bi se z jalovim ukvarjal?!
Vsaj
petdeset bi jih nabral, ko bi še neke izbore in prevode dodajal, pa se zmorem
potešiti z ugotovitvijo, da se nisem kot povsem neproduktiven izkazoval. Tudi
na tem področju. Sebi, izkazoval, kakopak, da bi se drugim, me je minilo, itak
po-svoje vedo…
Da, kar
nekaj je stvari, ki jih smem pod rubriko gotovo, celo zagotovo, obravnavati, in
če k njim dodam tudi to, da trenutno ob drugi današnji kavi zapisujem… mejduš,
da dan niti ni tako negotov, kot se mi je sprva zdelo!
Hudomušno
se mi je prikazal spomin… ko sem se že odločil, da je zapis dokončan, mi je v
misli dospel prvi urednik, s katerim sem imel opraviti, davno je tega, oziroma
njegove besede: vidim, da dobro pišete, a me s svojo poezijo preveč spominjate
na Lermontova, kar pa ni v redu, morate sebe najti. Če boste tako nadaljevali,
ničesar ne bo od vaših prizadevanj…
Njega
je odneslo, dokaj hitro, mene počasneje odnaša, obenem pa – ruščine se nikdar
nisem učil, da bi v izvirnikih bral, medtem ko so prevodi nekaj povsem drugega,
drugačnega, pa niti tega ne vem, kako bi zmogel nekoga spominjati na osebo,
katere niti spoznavati nisem začel, kaj šele, da bi jo (s)poznal?! A je imel
on, kljub temu, »prav«, ne nazadnje je on sedel na fotelju, s katerega je
odločal o tem komu bo, in komu ne bo, sanje udejanjil…
Mihail
Jurjevič, si prepričan, da se ne poznava?! Morda celo v to, da se ni delček
tebe v mene preselil, ker, veš – odkar mi je tisti urednik o najini podobnosti
govoril, nisem najbolj gotov vase, kaj šele, da bi trdil, da zagotovo kot jaz,
sam, obstajam, takšna negotovost pa mi, še zlasti v tako negotovem dnevu, kot
je današnji, samo k sivim lasem prispeva…
Ni komentarjev:
Objavite komentar