Zmogel
bi se sprehoditi,
tja, na
kraj sveta,
a ne
zmorem zapustiti
svojega
neba…
Z njega
zvezd še nekaj sije,
pa čeprav
z daljave,
da srce
se mi napije
v oči
sanjave…
Zmogel
bi se sprehoditi,
in,
priznam, me vleče,
pa
čeprav nikjer odkriti
ni mi
kančka sreče…
Tu so
gnale korenine,
veli mi
cvetovi,
pa je
tudi prav, da mine
mi med
njih plodovi…
Zmogel
bi se sprehoditi,
tja,
kjer šir nek vlada…
a mi
dano bo oditi
le do
dna prepada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar